Voice of America / glas Amerike

Po dolgem času se spet oglašam - tokrat s Tajske. Doma me je zdravnik opozoril da je JV Azija zdravju nevarno območje, nič pa ni omenil, da virusi napadajo tudi spominske kartice digitalnih fotoaparatov. Tako je žal naneslo, da sem zastrupitev s hrano prebolel v enem dnevu, moje fotke iz Tonsai-a pa še zmeraj bolehajo in niso dosegljive. V upanju na njihovo čimprejsnje okrevanje tokrat objavljam samo nekaj novejših fotk iz otoka Koh Tao in Chang Mai-a.

Sawadee khap

All good things come to an end… in tako je bilo tudi z ameriško avanturo. Že nekaj časa sem doma, čeprav aktivnost na blogu tega ni kazala. Po pravici povedano se mi ni dalo strnjevati vtisov, urejati fotk in deliti svoje izkušnje z reportažami, diapredavanji, itd. Je že tako, da je zame kulturni šok ob vrnitvi vedno večji kot ob odhodu. Po navadi me ob vrnitvi vrže s tira ugotovitev, da se v času moje odsotnosti nič ne spremeni. Tudi tokrat je bilo tako. Nova Gorica je pogreznjena v globok zimski spanec kljub novi qlandiji.

Spomini na zelo uspešen izlet v Ameriko ostajajo. Andrej , soplezalec s katerim sva splezala dve daljši smeri v Yosemitih in se odpravila v Indian Creek, je objavil odlično reportažo na sledečem naslovu: http://www.pdcrnuce.si/CAO/index.php?Id=2&sid=267&type=1&part=0

Še dobro - je vsaj meni ne bo treba. Se bom raje odpravil v trope.

Nekaj utrinkov v slikah (comments in english for my american buddies).

Lep pozdrav iz Moaba. Pot iz Yosemitov do Indian Creeka je bila ovinkasta kljub pregovorno ravnim ameriškim cestam. Nazdanje sva od ekipe, ki naj bi se odpravila v meko poči ostala sama z Andrejem. A ne za dolgo.

Po namakanju v toplih vrelcih sredi puščavskega East Side-a sva se dobila z znanci iz kampa 4 v Buttermilksih. Po mesecu in pol plezanja poči je kratka sprememba stila plezanja predstavljala oddih za načeto kožo dlani, je pa toliko več “kožnega davka” terjala od blazinic. Po dnevu in pol balvaniranja je bil že čas za počitek in nadaljevanje poti. Read the rest of this entry »

Mogoče za nekatere dvoumen naslov.. pa vendar… Marko nam je iz Amerike, natančneje iz doline Yosemite posredoval izjemno razveseljivo novico in sicer uspel je splezati smer, kultno smer SEPARATE REALITY z oceno 5.12a. Kako je “ločevanje” potekalo na kraju samem si oglejte v priloženi FOTOGALERIJI.

Še enkrat čestitke MARKO!!!

Več o sami smeri lahko poizveste na  Wikipediji.

Slike so povzete z http://www.supertopo.com/climbing/thread.html?topic_id=713228

Moj čas v Yosemitih se izteka. V preteklih dneh se je zgodilo marsikaj: Luka si je poškodoval peto, večkrat sem se srečal z medvedom na štiri oči, v smeri The Good Book je letelo kamenje,… Nekaj dni je kazalo, da se je v dolino naselila negativna energija. Nihče ni nič splezal, mnogi so odšli. Z Macom sva oba vložila po dva poskusa v Searate Reality in zvisela.

Nenaden prihod toplega zraka je poskrbel za ponoven zagon. Z Andrejem sve splezala Chouinard-Herbert v Sentinel Rock-u. To smer sem si želel že nekaj sezon pa priložnost ni bila nikoli prava. Pomanjkanje forme, soplezalcev ali znosne temperature me je vedno znova odvrnilo od usodnega poskusa. No, tokrat sva z Andrejem šla in splezala.

Tako torej… še zadnji velik projekt je padel. Jutri se odpravljam v Indian Creek za 3 tedne. Mogoče se po poti ustavimo še enkrat pri Separate Reality da osrečim spoštovanega gospoda predsednika.

Zločinci se vedno vrnejo na kraj zločina, neporavnani računi nabijejo obresti, jaz pa sem šel ponovno Astromana. Saj je res, da sem ga šel že lani, ampak tisti zvis v Harding slotu mi ni dal miru (se posebej ker sem ga plezal kot drugi in imel občutek, da pravzaprav nisem imel niti spodobne možnosti uspeha z camelbakom in dvema paroma čevljev na sebi). Tokrat sva si z Macom  razdelila raztežaje v obratnem zaporedju kot lani, ko sem ga plezal z Joshem. Plezanje je šlo dobro od rok, brez padcev in celo nekoliko hitreje kot lani.

Naslednji dan sem imel počitek, nato pa sva z Andrejem splezala se West Face v El Capu.

Moj gostitelj in cimer Mac je imel pred kratkim dva prosta dneva. V pomanjkanju drugih soplezalcev, ki bi jih zanimale bolj obskurne smeri (v smislu da niso vključene v Supertopov vodnik), sem se mu pridružil v dveh velikih klasikah Yosemitov: Rostrumu in New Dimensions.

V Rostrumu sem obujal spomine na 06′, ko sva ga plezala s Tomotom. Presenetila me je sprememba v dojemanju težavnosti, ki se mi je dogodila v zadnjih dveh obiskih Yosemitov. Ko sva ga s Tomotom prvič plezala, je predstavljal vrhunec naše “odprave” in izziv z negotovim izidom. Tokrat je bilo plezanje kar ležerno in z Macom bi najverjetneje še ulovila kosilo, če se pred nama ne bi nagnetla poljska pa še kakšna druga naveza. Ta dva poljaka sta nama šla še posebej v nos, saj sva zaradi njiju čepela na policah in čakala kakšne 4(!?) ure. Fuckin’ Euros that don’t know how to climb cracks! Read the rest of this entry »

Življenje v dolini teče dalje. Malo sem balvaniral z lokalci v nekem novem področju, z Glacier Pointa se je zvalil plaz, Yuji in Hans sta ponovno skušala izboljšati rekord v Nosu,…