DEŠ - društvo ekstremnih športov » Potepanja

DWS odvisneži

Lupen — Wed, 07 Sep 2011 04:00:00 +0000

Letošnja sezona DWSja oziroma prostega plezanja nad vodo se je malce zamaknila. Glavni krivec za to je bilo vreme, ki nam ni dopuščalo pravih razmer. Sezona se je tako letos začela šele julija, v lanskem letu pa že konec maja. Vseeno nismo obupali in čakali na pravi trenutek in smo ga dočakali Odprtje DES sezone 2011. Minili so tedni, dnevi in klapa je bila letos še posebej zainteresirana oziroma navdušena za to vrsto plezanja. V Istri je bilo med poletjem letos videti lepo število plezalcev in prav veselilo nas je, saj smo za to delno krivi tudi mi.

Julija je bil kar se tiče obiskov najbolj primeren mesec. Takrat smo beležili kar nekaj obiskov. V mesecu avgustu pa se je zgodba obrnila in od takrat vam dolgujemo še eno neobjavljeno poročilo. Kličem in resnično me je zanimalo, kdo bi si želel iti malo na morje poplezavati. Prekličem pol imenika in poslušam razne izgovore. Raje jih ne bi podrobneje opisoval, da se slučajno ne bo kdo izmed bralcev prepoznal. Vseeno mi uspe dobiti dva korenjaka in odhitimo do Zlatnih sten. Zanimalo me je predvsem, kakšne so letošnje razmere tam i nče stena še stoji. Dostop do sten brez uporabe čolna enostavno ne gre. Na pomoč nam je priskočilo podjetje Seaeagle, kateremu se lepo zahvaljujem. Moram priznati, da je odlično prestal naš preizkus in na koncu se nam je kar malo kolcalo, ko smo ga morali vrniti. Ob prvem prihodu smo ugotovili, da je stena še kar ista, z razliko, da je se naselilo kar nekaj novih galebov. Vseeno smo pazili, da jih ne motimo in pričeli s plezanje. Moram priznati, da smo vsi trije resnično uživali in plezali vse do višine 15 metrov. Najbolj pogumen pa še kakšen meter višje.

[Show as slideshow]

Ni minilo dva tedna po zgoraj opisanem dogodku in spet sem imel blazno željo po plezanju. Enostavno moramo iti in to kar za cel vikend. Idejo sem predstavil ekipi in bil resnično presenečen nad odzivom. Tokrat je bila za akcijo, kar osemčlanska ekipa. Uh to bo noro sem mislil in že odšteval dneve. Sobota je bila kar naenkrat tukaj in odšli smo. Naš prvi sobotni cilj so bile Zlatne stene. Presenečeni nad pol prazno plažo, resnično čisto vodo ter s prečudovitim ambijentom okoli. Pričnemo s plezanjem, drugi s plavanjem in ne morem verjeti, da je voda še toplejša kot v mesecu avgustu. Vsi navdušeni in v poznejši uri nekoliko lačni, odidemo proti kampu Stoja, kjer bomo preživeli noč. Ni kaj popoldne je šlo resnično hitro mimo. Sam sem bil kar malce sestradan in sem prav z veseljem čakal dobrote našega Davida. Že med potjo je govoril o njegovih specialitetah na žaru. Mislil sem si, tipo se heca in sigurno nima kuhalnika s seboj. David kot vedno preseneti in v kampu začne s peko. Dišalo je tako, da so še sosede z dolgimi vratovi gledale, kaj bomo imeli. David se je resnično izkazal, pripravil odlično hrano in njegova boljša polovica je lahko resnično ponosna, da ima takšnega vsestranskega mojstra. Ob jedi je sledilo druženje in zabava pozno v noč. Pomerili smo se v biljardu. Tam se je najbolje izkazala Idrijska naveza, ki je dokazala, da je med študijem bolj igrala biljard, kot da bi študirala. Fantje smo kasneje zagledali še boksarsko vrečo in seveda smo morali pomeriti svoje moči. Po vsem tem, kako močno smo boksali, so lahko v kampu zadovoljni, da ima ta še vedno enako obliko.

Čas za spanje in moram priznati, da sam zelo težko zaspim. Ja vem sem razvajen, vendar pa ima to vseeno eno prednost. Lahko vam zaupam, kdo izmed osemčlanske ekipe najbolj smrči. Ma ne, ne bom nesramen in bom to obdržal zase. Zjutraj se prvi zbudi naš kuhar David, ki pa tokrat prepusti delo Žigi. Bolj kot ne je Žiga želel kuhati, saj je bil zelo zelo lačen in se je tako lahko med kuho že najedel. : ) Počasi ostane še preostali del ekipe in že kujemo načrte. Odločitev pade, pospravimo šotore in odidemo proti Kamenjaku. Obetal se nam je še en zabaven dan in na koncu je bilo res tako. Plezali smo nove linije, vadili skoke in preprosto uživali.

Poletje je po mojem mnenju letos resnično hitro minilo. Veliko obiskov DWSja z naše strani letos ni bilo, če ga primerjam z lansko sezono. Glavni krivec za to so bile dolge kolone proti Hrvaški obali ali visoke temperature. Vseeno smo zabeležili kar nekaj obiskov in to delili z vami. Za omenjena poročila je skrbela naša riba s pravim imenom Žiga. Vzdevek je pridobil z izjemno norim početjem. Več norosti Preplavaj bohinjsko jezero. Poleg njega je za odštekane fotografije poskrbel mojster fotografije Tončič. Veliko časa je preživel na vrveh, da je lahko zabeležil dogajanje. Seveda ne gre pozabiti še na preostalo ekipo, ki je bila letos resnično zabavna ter glasna. Vseeno pa našega potovanja za letos še ni konec. Mesec september bo odličen za plezanje in upam da se srečamo. Mogoče pa nam uspe podreti lanski rekord. Lani smo namreč sezono zaključili v prvem tednu meseca oktobra.

Za DEŠ: Sandi, foto David T.

[Show as slideshow]

Švica

predsednik — Wed, 19 Jan 2011 05:00:54 +0000

Končno se nam je posrečil pravi plezalni “trip”.

Vremenska napoved odlična, rekviziti nabrani, ekipa sestavljena. Namenjeni v Ticino, predel Švice, ki poleg Fonta, velja za eno najboljših evropskih balvanskih naravnih danosti.

Na poti sem premleval in obžaloval “plezalno nepripravljenost”, ki je zavoljo “gradbenih podvigov”, zbujala skepso pri realizaciji zadanih projektov. “Nič, plezali bomo, bo kar bo.”

Stavek, vseeno ni deloval dovolj prepričljivo, ko sem ob vožnji poslušal klapo, ki je navdušeno obujala nedavne uspele in neuspele plezalne poskuse iz lokalnih plezališč. Sam, razen prigod, kako je komu kmalu padla kaka plata na glavo oz. nastala luknja v kolenu ali glavi, nisem uspel konkurirat. Nabiješ muziko do konca in ne padaš na provokacije.

Prispemo v naš predelan bunker v Lodrinu, preberemo vodničke kot dan pred izpitom in kar malce živčni zaspimo. (požirek medice za slajši spanec nedvomno deluje

Prvi dan Cresciano, navodilo je bilo “po pameti in zmerno”, da bo ostalo kaj kože za naslednji dan. Direktno v sektor 7. Vsak po svoje smo “pokrimpali in pomantlali” dan in se v soju čelk odpravli na joto.

Zvečer se pridruži še četverica “t’močnih”.

Naslednji dan sektorji Chironica z dostopom skozi vas. Krasne linije, svetovni problemi in kar ohranjene blazinice narekujejo oster tempo do večera. Posadke po 3-4 smo okupirali sektorje kot italjianski turisti igralne avtomate in plezali, plezali, plezali…. “Stoukli” dosti problemov, nekaj pustili za drugič, predvsem pa uživali v skoraj optimalnem granit frikšnu

Zvečer 5 paketov pašte, 70 palačink in nekaj za splahnit. Ocena stanja blazinic: zadovoljivo

Naslednji dan sektorji Cresciana, kjer je sprva vsak po svoje taktiziral, nato pa iztisnil iz sebe, kar je ostalo.

P.s. O tem zakaj je Janez živciral klapo s fleši, kako je imperij vrnil udarec, kako se da marsikaj poročkat v Lukčevem stilu, zakaj ima Žigc koeficient fleša pod 1, kako je Benđo 30 x poročkal vstop v “Tocami tutta”, kako je Prco mašin iz krimpov prešaltal na slooperje, kako se da v vsakem balvanu vsaj enkrat uporabit položaj žabe, kaj spravi Mihca ob živce, zakaj ne rabiš vodnička, če je Mafi zraven in še in še raje v živo. Prva prilika je sobotna tekmica v Vipavi.

Zdej pa trenirat in po pameti.

1. dan – Cresciano

[Show as slideshow]

2. dan – Chironico

[Show as slideshow]

3. dan – Cresciano

[Show as slideshow]

Zaključek slovenske treking lige 2010

Lupen — Tue, 28 Sep 2010 04:00:23 +0000

Zaključek letošnje treking lige je bilo na Jezerskem. Vreme je bilo v tednu pred samim tekmovanjem zelo deževno in nestanovitno. Sredi tedna je nekako kazalo, da bo v soboto vreme slabo, v nedeljo pa se bo le to izboljšalo. Zaradi omenjenih razlogov so tekmovanje prestavili na nedeljo.

Na dan tekme se zjutraj prebudim in pogledam skozi okno. Nad razgledom nisem najbolj navdušen, saj je zelo temačno zaradi oblakov in tudi megla zastira pogled. S Petrom sva se odločila, da klub vremenu vseeno odideva na kraj tekmovanja, da vidiva, kako stvari zgledajo tam. Na sami poti je začelo dežavati in ni prenehalo do samega prizorišča. Nekako v dvomih parkirava avto in se odpraviva na prijavno mesto, kje je bilo polno ljudi brez kančka dvoma o tekmi. Plačava štartnino in se pripraviva na štart. Po razlagi poti tekovanja se karavana prestavi do štartnega mesta, ki je nekaj 10 metrov nižje. Sledi poziranje za skupinsko sliko in smo že nared za odhod. Janez označi štart in vsi oddirjamo proti prvi kontrolni točki, ki se nahaja na vrhu Glava na višini 1347. Do prve kontrolne točke se je skupina zelo hitro trgala. Kmalu sva se s Petrom znašla sama in brezskrbnega sledenja je bilo konec. Uspelo nama je zgrešiti pravo pot, tako da sva kasneje zavila v breg. Tako sva izgubila nekaj dragocenega časa in moči, saj sva zaradi tega mogla lazit v precej strmejši breg. Seveda pri tem razmočenost terena ni bila ravno v pomoč. Kljub začetnim težavam uspešno prideva do prve kontrolne točke. V navodilih je pisalo, da kmalu po prvi točki nekako po stotih metrih zavijemo desno po potki navzol v dolino. Na točki se je nabralo kar nekaj sotekmovalcev s katerini smo se skupaj odpravili dalje. Nekako smo razdaljo stotih metrov zelo slabo ocenili in dirjali naprej dokler nismo prišli do prepada, od koder ni bilo druge kot se obrniti. Vrnili smo se nazaj in našli potko, ki nam je bila predlagana že prej in hitro nadlajevali spust v dolino. Prišli smo v dolino, kjer smo zagledali jase in cesto, ki nas je vodila naprej do druge kontrolne točke. Začelo je rahlo deževati, kar nas ni motilo preveč. Pot nadaljujemo po cesti čez nov še nezgrajen most in nato smo malo zgrešili idealno pot in namesto desno smo odšli levo, kar nas je peljalo malo v hrib. Kmalu ugotovimo, da smo pridobili malo preveč višine in nemudoma začnemo iskati možnost za spust. Spodaj vidimo vasico, v kateri naj bi bila kontrolna točka. Ko pridemo do kontrolne točke v Jenkovi kasarni, nas prijazna gospa povpraša, če smo prišli na ogled muzeja. Odgovorimo ji, da danes žal za to ne bo časa in da mogoče kdaj drugič. Od tu naprej se pot vije proti mejnemu prehodu in nato proti Pristovškem Storžiču, ki leži na višino 1780 m. To pomeni kar nekaj višinskih metrov, saj smo sedaj pod 1000 m. Pot nas pripelje do mejnega prehoda z Avstrijo, kjer nas na mejo spominjajo le še zapuščene stavbe. Kljub temu pridejo nazaj spomini, ko smo se ob prehodu meje še tresli in čakali v vrstah. Odidemo naprej in kmalu za mejo naletimo na kontrolo s strani organizatorja tekmovanja. Mlada gospodična z nasmeškom na obrazu najprej zahteva telefonsko številko. Na koncu se zadovolji s štartno številko. Nadaljujeva pot, ki se najprej začne zmerno, nato pa se vse bolj strmo vzpenjati proti vrhu. Pod samim vrhom je tudi nekaj zajl, ki pomagajo pri lažjem prehodu preko strmih skal. Prideva na vrh, kjer zagledava kontrolno točko in dekle, ki popisuje tekmovalce. Od obljubljenega razgleda ni kaj veliko, saj zaradi megle ne vidimo prav daleč. Vrnemo se nazaj skoraj do meje, kjer se usmeriva proti Pasterkovem vrhu, ki leži na višini 1440 m. Pot do četrte kontrolne točke je dokaj položna- z nekaj malimi vzponi. Zaradi lepega terena lahko s tekom malo pridobiva na času. Hitro prispeva do točke in nadaljujeva po poti naprej do pete kontrolne točke na Ankovi planini. Rahel spust in prispeva tja. Sledi zadnja kontrolna točka pred ciljem. Glede na višino na karti vidiva da vzpona ni ostalo skoraj nič, tako da se odpraviva proti zadnji točki, od koder sledi samo še spust po markirani progi. Z navudšenjem, da sva skoraj na cilju, se podava v spust. Na poti naletiva na kar nekaj blata, ki nama ne pokvari navdušenja, edino čevlji dobijo novo barvo, saj se je ponekod blato udiralo do gležnjev. Nakar prideva do glavne ceste, od koder že poznava pod to cilja. Loči naju le že nekaj 100 m. Zadovoljna pritečeva na cilj in pot je za nama.

Na cilju je slišati zelo veselo. Pred nama je bilo že kar nekaj tekmovalcev. Med drugim tudi ultraš, ki mu je uspel fenomenalen rezultat. Popijeva kozarec toplega čaja. Med tem nama sporočijo, da sva zasedla 10 in 11 mesto. Prireditelj je poskrbel tudi za tuš, ki po razmočenih blatnih poteh zelo prija. Seveda ni manjkala tudi hrana, standardni makaroni. Za tem pa je sledil še zabavno-kulturni program s podelitvami in žrebanji nagrad. Moram reči, da se je organizator zelo potrudil, tako da drugo leto z veseljem spet prideva.

Za DEŠ: Marko Horvat

Slike so povzete s spletne strani www.treking.si. Na tej isti povezavi si lahko ogledate tudi končne rezultate Slovenske treking lige.

Prilagamo povezavo do sledi (pohodniška), ki jo je za seboj pustil M. Flis.

[Show as slideshow]

Sardinija – Buggerru, Villasimius, Bosco di Selene

Lupen — Fri, 24 Sep 2010 04:00:15 +0000

Preostali del zahodne obale Sardinije izkoristiva za kopanje in uživanje na prečudovitih peščenih plažah v okolici kraja Buggerru. Na koncu prespiva na otoku S. Antioco v super kampu Tonnara (13€/osebo).
Pot nadaljujeva po severu mimo Cagliarija proti kraju Villasimius. Ob cesti bi morala najti kar nekaj balvanskih področij (Mari Pintau,…) vendar nama uspe najti zgolj enega – Fungo Magico. Ob ne preveč veliki izbiri balvanov iščeva senčne linije v senci. Linije so logično speljanje, začetki niso označeni, granit je fantastičen. Soka v rokah in glavi ni več, zato jo odrineva proti kampu Spiaggia del Riso (11€/osebo). Za dobro počutje ponovno poskrbi Ichnusa, čudovite palže, pica in res toplo morje.

Za zadnjo plezalno destinacijo izbereva balvane v Bosco di Selene v okolici Barisarda (vzhodni del Sardinije). Kar nekaj časa porabiva, da najdeva lokacijo. Tu pa se prične več kot dve urno iskanje balvanov. Prečeševa celoten gozd. Vse kar najdeva so balvani manjši od mene. Na trenutke nama je izgledalo, kot da so balvane pokradli.
Od tu se odpraviva s popolnoma nepoškodovanimi blazinicami.

Čas dopusta se bliža koncu in najina naslednja destinacija Olbija. Za plezanje balvanov na Sardiniji si je potrebno vzeti čas in vodniček v jeziku katerega zastopimo. Na tem mestu bi navedel komentar Davida “Po mojem da bost dost cajta zabu z iskanjem balvanom, pa s prebijanjem cez eno kurcevo trnjavo sam zato, da bos na koncu ugotovil, da je vecina balvanov totalno zarascenih…
Tisti, ki se pa dajo plezat, so pa majka, ja…“.

Vseeno sva na Sardiniji izredno uživala in vsekakor jo še obiščeva.

[Show as slideshow]

Slovensko morje ni majhno

Lupen — Tue, 17 Aug 2010 03:00:12 +0000

Vzameš dopust, se odpraviš zgodaj zjutraj na morje, napihneš kajak za dve osebi in greš.

Nič kaj elegantno nisva s Petrom izgledala, na drsečem pomolu ob najinem pričetku veslaškega dne. No kljub zdrsu in lovljenju, se nama je uspelo skobacat v kajak. Prvih par minut mine v iskanju najbolj udobne pozicije za rit, vesla pa se kar sama ulijejo z dlanjo.

Pričela sva v Žusterni. Morje je bilo mirno, bolj podobno olju. Veslanje pa res užitek. “Motorje” sva v kajak razporedila na naslednji način. 30 konj spredaj in 52 konj zadaj. Če je deloval samo sprednji “motor” bi lahko zaradi krožne vožnje dobila vrtoglavico. Zadnjih 52 konj pa je poleg neprestanega delovanja skrbelo še za smer.

Obala s čolna, katerega poganjajo tvoje roke, je veliko lepša in veliko daljšaaaaa. Izola, Beli križ, Piran,… in 30 konj upeha. Roke niso delale več, telo čisto izpraznjeno. 5min veslanja nato ?min počitka. 52 konj pa zadaj brez premora poganja in poganja. Načrtujeva postanek pri Hotelu Bernardin, ga prestaviva na naslednji hotel z manjšo marino na koncu pa kar nadaljujeva v daljavi zastavljeno točko, pričetek solin. Seveda sem moral vmes nekaj pojesti, kajti da se bom “švercal”; to pa ne! Banana in čokoladni brioš sta padla na plodna tla. Tako da sva brez postanka priveslala skoraj do konca enega izmed kanalov (po zemljevidu sodeč najdaljšega). Se obrnila in po 24km veslanja ustavila takoj za pričetkom solin. Par minut pavze, izpraznenje rezervoarjev in odpočitev oči je prav pasalo. Hitri pogled na GPS napravo je bil razveseljujoč (bo 40km) in strah vzbujajoč (še 16km).

Odrineva, sonce spet za nama, kar pomeni veter v hrbet. Morje je bilo dokaj mirno. Linija poti nazaj je bila bližja obali. Naj še enkrat povem. Slovenska obala je s čolna na človeški pogon po 30km lepa in še daljšaaaaaa. Razdalje med vmesnimi orientacijski točkami so bile daleč in pogled ni prav nič varal. Vendar do cilja je potrebno priti. V čolnu ne moraš kar izstopiti in rečti, dovolj imam, ne morem več in to je čar, ki me žene naprej. Tekmujem sam s sabo, s svojimi misli ter seveda z neustavljivim 52 konjskim motorjem zadaj

Končno pred nama Žusterna. Da zaokroživa najino veslanje na 40km, narediva še finalni krog, katerega bi naredil, pa če bi z ušesi veslal. Po skoraj 7h urah veslanja, sedenja, mi jehoja na pomolu povzročala nemalo težav. Potreboval sem par minut, da se navadim trdnih tal.

Četrtek 12. avgust 2010, veslanje, 40km, 6:45min.

Izredno doživetje, vredno ponovitve in kovanja novih veslaških “podvigov”. Peter res sem užival , čeprav ta zapis zaradi izmučenih rok komaj pišem.

[Show as slideshow]

Obiskali smo Magic Wood

Lupen — Tue, 03 Aug 2010 04:00:50 +0000

V petek popoldne se nas je osmerica fantov, željnih plezanja po granitnih balvanih zbrala v Šempetru. Vzdušje je bilo na višku in vsi polni pričakovanj, smo že komaj čakali, da krenemo proti Švici. Izmenjali smo še nekaj besed, naložili prtljago in krenili. Pot je bila kljub velikem številu kilometrov kratka, saj z dobro primorsko družbo enostavno pozabiš na čas. Ura je bila že skoraj polnoč in s pomočjo navigacij iz Slovenije (hvala predsednik) in z mojo bjondo (Garmin) smo le našli našo lokacijo in tako prispeli v čudežno deželo posejano z balvani.

V tistem času je bil kamp že lepo poln in ni bilo kaj veliko prostora za postavitev šotora, zato se je večina odločila za spanje na prostem. Sam kamp je zelo poceni, cena znaša 3,5€ na noč. Podlaga je zelo mehka ter obdana z lubjem in ravna. Urejena so tudi stranišča ter voda, ki naj ne bi bila pitna, vendar smo jo mi pili in na srečo odnesli brez posledic. Tako ni razloga, da bi plezalci kampirali na črno, kajti Švicarji tovrstnega kampiranja ne marajo, prepovedujejo. Zato so problem divjega kampiranja rešili s cenovno ugodnim kampiranjem. Želel bi si, da bi se tega vsi držali, zato da ne bi bilo večjih problemov z oblastmi in ob takem primeru mora posredovati oskrbnik kampa.

Sobota: Jutro je bilo zelo »frišno«, kajti jutranja temperatura je bila okoli tri stopinje in Luka je poskrbel da smo vstali že na vse zgodaj in se odpravili proti balvanom. Šele takrat se je dobro videlo kam smo dejansko prišli, saj smo pokrajino prvič zagledali, ko je bil dan. Oklica je resnično prečudovita in tipično Švicarska. Daleč okoli se vidijo visoki hribi s snegom, malo nižje rastje in samo zelenje spodaj v dolini pa teče voda, ki te spominja na našo Sočo.
Naš pogled je bil usmerjen čez vodo, kjer se nahajajo balvani. Čez most smo prečkali vodo in prišli do prvih problemov in se za ogrevanje lotili balvana z oceno 6b+. Sam sem se malo zamislil in si mislil, klapa je pa prav hard in Janez je brez težav prvi opravil z balvanom. Počasi so sledili še preostali in največji softiči kot sem jaz smo se pritoževali nad hladnim vremenom in upali na toplejši popoldan. Počasi smo začeli iskati naslednje probleme in jih premagovali. Balavanov kar ni zmanjkalo in ustavljali smo se na skoraj vsakem, ki smo ga zagledali. Ekipa je bila polna motivacije in nekateri se kar niso ustavili in plezali ter velikokrat poskušali v balvanskih problemih. Ura se je bližala popoldnevu in dovolj smo imeli ogrevanja in prešli na skoke, ki so terjali nekaj davka in prišlo je do prvih manjših poškodb in sicer rame ter komolca, tako da nekateri žal nismo mogli nadaljevati plezanja.  Večer je bil sila zabaven, saj je naš kuhar Mili poskrbel za odlične palačinke narejene z vsem mogočim in sicer pivom, vinom, čokoladnim mlekom, sirom… Tako da so dišale vse okoli, da se jih niso branili tudi naši sosedi Avstrijci.

Nedelja je postregla še z enim svežim jutrom in dobrimi plezalnimi rezultati ekipe. Časa ni bilo na pretek, kajti zmenili smo se, da na pot krenemo okoli popoldneva, zato je bilo potrebno jutro izkoristiti maksimalno. Zaključeni so bili nekateri projekti od prejšnjega dne in osvojeni nekateri novi, tako da smo z zelo dobrimi občutki zapustili Magic Wood.

Ob priložnosti bi se zahvalil predsedniku, ki je odstopil svoj avto in da smo vanj spravili kar pet crashpadov in fantastični ekipi: Janez, Luka, Matija, Miha, Mili, Žiga in Matej. Slava vam in upam da kmalu ponovimo!

Za DEŠ: Sandi

[Show as slideshow]

1. tekma za DP v športnem plezanju za nami

predsednik — Thu, 10 Jun 2010 09:33:33 +0000

in SUPER smo jo speljali.

96 plezalcev zbranih iz vseh slovenskih vetrov, se je pomerilo v težavnosti na DEŠevi plezalni steni. O rezultatih smo že poročali. Tokrat Vas bomo prek fotografskega materiala vrnili na prizorišče dogajanja. Podoživite prijetno soboto, obarvano s plezanjem in razposajenostjo najmlajših.

Ker je bilo slikovnega gradiva obilo, nam je selekcija vzela kar precej časa; nismo se držali pravila manj je več in zato vam nudimo zajetno število fotografskih utrinkov.

Ekipo, ki je skrbela, da je tekma potekala tekoče in predvsem v zadovoljstvo tekmovalcev in strašev, so sestavljali: Žiga, Denis, Darko, Matjaž, Miha, Andrej, Aljoša, Martin, Neli, Matic, Miha Robert, Andrej, Tina, Irena, Filip, Nina, Matej, Aleš, Jerneja.

Čestitke in zahvala vsem.

Kljub “nerodnim časom” so nam sponzorji omogočili, da smo lahko vsakega tekmovalca obdarili ter tekoče izpeljali “našo” prvo tekmo za Državno prvenstvo v športnem plezanju za mlajše kategorije.

Sponzorji:

Promontana, Iglu Šport Solkan, Občina Šempeter Vrtojba, Zavod KŠTM Šempeter Vrtojba, Nova Kbm podružnica Nova Gorica, okrepčevalnica Tarantela, Vzajemna podružnica Nova Gorica, trgovina Extreme Vital, Pekarna na placu, sadjarstvo Čebron, Fructal, Mlinotest in številni drugi, ki jih “ne moremo” omeniti.

[Show as slideshow]

Na terapijo v Celovec

Lupen — Fri, 21 May 2010 05:00:33 +0000

Dež, dež 1 teden, dež 2 tedna,… dež za vikende, potreba po plezanju, notranja napetost, zmanjšana tolerantca, tresoče roke, ogledi neštetih plezalskih filmčkov,… Vse to so simptomi neozdravljive bolezni. PLEZANJE!!!
Bolezen se prenaša s slabim vremenom in je lokacijsko neodvisna. Zboleli smo tako v Grosupljah, Idriji, Logatcu, Novi Gorici, Ljubljani.

Za čim bolj učinkovito zdravljenje priporočamo skupinsko udeležbo terapije. Potrebni rekviziti za zdravljenje so: plezalni pas, plezalke, magnezij, vrv, varovalni pripomočki, vponke, velika stena in boulderca.

8 bolnikov, v zadnjem, najhujšem stadiju bolezni, se odpravimo na terapijo v plezalni center v Celovcu.

Terapija je usplela, stanje pacientov je stabilno. Priporočljivo je čim bolj redno obiskovanje terapij. Vsaj 3x tedensko.

Slikovni material je priskrbel mojster fotografije g. Tončič, njegovo mojsterstvo si lahko ogledate na toncic.blogspot.com.

[Show as slideshow]

Imate podobne simptome tudi vi?

Na boulderco k Ascendu

Lupen — Thu, 14 Jan 2010 05:00:01 +0000

Da so plezalska druženja, kot DEŠ boulder liga zadetek v polno dokazuje tudi vabilo, članov društva Ascendo, na nedeljski trening na njihovi stenci.

Deševci smo se v družbi Vipavcev in Idričanov odpeljali v Grosuplje. Večina nas je bila nad velikostjo stence navdušena in kot mali otroci smo skakali iz enega boulderja na drugega. Ko je začetna evforija minila smo se bolj organizirano pomerili v plezanju balvanskih ugank. Sandi je kot iz rokava postavljal boulder za boulderjem. Ostali pa smo le te bolj ali manj uspešno, premagovali.

Poleg odličnih pogojev za trening je bilo, več kot odlično, poskrbljeno za jedačo in pijačo. Energije nam ni in ni hotelo zmanjkati, mogoče zaradi vseh dobrot na mizi. Po 5 urah plezanja smo morali najbolj zagrete skoraj trgati s stene. Sandi in plezalna sekcija Ascendo so poskrbeli za res prijetno nedeljsko druženje, katerega smo zaokrožili z polnomastnimi Horse-burgerji.

Poleg, res obiska vredne stence/boulderce pa Ascendo razpolaga tudi z visoko plezalno steno, kjer se je prav tako možno udeležiti rekreativnih treningov.

V Grosuplje se splača priti

[Show as slideshow]

Lokve + Ledena jama = zimska idila

Lupen — Mon, 11 Jan 2010 06:54:57 +0000

Zima je tudi letos radodarna s snegom. Tokrat smo se odpravili na Lokve.

Vožnje z zračnico po strmih pobočjih bližnjega gozda smo se kmalu naveličali in se peš odpravili proti Ledeni jami.

V pravi zimski idili smo prigazili do Ledene jame in se vanjo tudi spustili. Vedno bolj je snežilo in gazo katero smo pustili za nami je kaj kmalu prekrilo dobrih 10cm novo zapadlega snega.

Pet urno potepanje po trnovskih gozdovih je minilo kot bi mignil in bilo je res idilično.

[Show as slideshow]