DEŠ - društvo ekstremnih športov » Potepanja

Slovensko morje ni majhno

Lupen — Tue, 17 Aug 2010 03:00:12 +0000

Vzameš dopust, se odpraviš zgodaj zjutraj na morje, napihneš kajak za dve osebi in greš.

[There is a video that cannot be displayed in this feed. Visit the blog entry to see the video.]

Nič kaj elegantno nisva s Petrom izgledala, na drsečem pomolu ob najinem pričetku veslaškega dne. No kljub zdrsu in lovljenju, se nama je uspelo skobacat v kajak. Prvih par minut mine v iskanju najbolj udobne pozicije za rit, vesla pa se kar sama ulijejo z dlanjo.

Pričela sva v Žusterni. Morje je bilo mirno, bolj podobno olju. Veslanje pa res užitek. “Motorje” sva v kajak razporedila na naslednji način. 30 konj spredaj in 52 konj zadaj. Če je deloval samo sprednji “motor” bi lahko zaradi krožne vožnje dobila vrtoglavico. Zadnjih 52 konj pa je poleg neprestanega delovanja skrbelo še za smer.

Obala s čolna, katerega poganjajo tvoje roke, je veliko lepša in veliko daljšaaaaa. Izola, Beli križ, Piran,… in 30 konj upeha. Roke niso delale več, telo čisto izpraznjeno. 5min veslanja nato ?min počitka. 52 konj pa zadaj brez premora poganja in poganja. Načrtujeva postanek pri Hotelu Bernardin, ga prestaviva na naslednji hotel z manjšo marino na koncu pa kar nadaljujeva v daljavi zastavljeno točko, pričetek solin. Seveda sem moral vmes nekaj pojesti, kajti da se bom “švercal”; to pa ne! Banana in čokoladni brioš sta padla na plodna tla. Tako da sva brez postanka priveslala skoraj do konca enega izmed kanalov (po zemljevidu sodeč najdaljšega). Se obrnila in po 24km veslanja ustavila takoj za pričetkom solin. Par minut pavze, izpraznenje rezervoarjev in odpočitev oči je prav pasalo. Hitri pogled na GPS napravo je bil razveseljujoč (bo 40km) in strah vzbujajoč (še 16km).

Odrineva, sonce spet za nama, kar pomeni veter v hrbet. Morje je bilo dokaj mirno. Linija poti nazaj je bila bližja obali. Naj še enkrat povem. Slovenska obala je s čolna na človeški pogon po 30km lepa in še daljšaaaaaa. Razdalje med vmesnimi orientacijski točkami so bile daleč in pogled ni prav nič varal. Vendar do cilja je potrebno priti. V čolnu ne moraš kar izstopiti in rečti, dovolj imam, ne morem več in to je čar, ki me žene naprej. Tekmujem sam s sabo, s svojimi misli ter seveda z neustavljivim 52 konjskim motorjem zadaj

Končno pred nama Žusterna. Da zaokroživa najino veslanje na 40km, narediva še finalni krog, katerega bi naredil, pa če bi z ušesi veslal. Po skoraj 7h urah veslanja, sedenja, mi jehoja na pomolu povzročala nemalo težav. Potreboval sem par minut, da se navadim trdnih tal.

Četrtek 12. avgust 2010, veslanje, 40km, 6:45min.

Izredno doživetje, vredno ponovitve in kovanja novih veslaških “podvigov”. Peter res sem užival , čeprav ta zapis zaradi izmučenih rok komaj pišem.

[Show as slideshow]

Od Savudrije do Zakintosa

Obiskali smo Magic Wood

Lupen — Tue, 03 Aug 2010 04:00:50 +0000

V petek popoldne se nas je osmerica fantov, željnih plezanja po granitnih balvanih zbrala v Šempetru. Vzdušje je bilo na višku in vsi polni pričakovanj, smo že komaj čakali, da krenemo proti Švici. Izmenjali smo še nekaj besed, naložili prtljago in krenili. Pot je bila kljub velikem številu kilometrov kratka, saj z dobro primorsko družbo enostavno pozabiš na čas. Ura je bila že skoraj polnoč in s pomočjo navigacij iz Slovenije (hvala predsednik) in z mojo bjondo (Garmin) smo le našli našo lokacijo in tako prispeli v čudežno deželo posejano z balvani.

V tistem času je bil kamp že lepo poln in ni bilo kaj veliko prostora za postavitev šotora, zato se je večina odločila za spanje na prostem. Sam kamp je zelo poceni, cena znaša 3,5€ na noč. Podlaga je zelo mehka ter obdana z lubjem in ravna. Urejena so tudi stranišča ter voda, ki naj ne bi bila pitna, vendar smo jo mi pili in na srečo odnesli brez posledic. Tako ni razloga, da bi plezalci kampirali na črno, kajti Švicarji tovrstnega kampiranja ne marajo, prepovedujejo. Zato so problem divjega kampiranja rešili s cenovno ugodnim kampiranjem. Želel bi si, da bi se tega vsi držali, zato da ne bi bilo večjih problemov z oblastmi in ob takem primeru mora posredovati oskrbnik kampa.

Sobota: Jutro je bilo zelo »frišno«, kajti jutranja temperatura je bila okoli tri stopinje in Luka je poskrbel da smo vstali že na vse zgodaj in se odpravili proti balvanom. Šele takrat se je dobro videlo kam smo dejansko prišli, saj smo pokrajino prvič zagledali, ko je bil dan. Oklica je resnično prečudovita in tipično Švicarska. Daleč okoli se vidijo visoki hribi s snegom, malo nižje rastje in samo zelenje spodaj v dolini pa teče voda, ki te spominja na našo Sočo.
Naš pogled je bil usmerjen čez vodo, kjer se nahajajo balvani. Čez most smo prečkali vodo in prišli do prvih problemov in se za ogrevanje lotili balvana z oceno 6b+. Sam sem se malo zamislil in si mislil, klapa je pa prav hard in Janez je brez težav prvi opravil z balvanom. Počasi so sledili še preostali in največji softiči kot sem jaz smo se pritoževali nad hladnim vremenom in upali na toplejši popoldan. Počasi smo začeli iskati naslednje probleme in jih premagovali. Balavanov kar ni zmanjkalo in ustavljali smo se na skoraj vsakem, ki smo ga zagledali. Ekipa je bila polna motivacije in nekateri se kar niso ustavili in plezali ter velikokrat poskušali v balvanskih problemih. Ura se je bližala popoldnevu in dovolj smo imeli ogrevanja in prešli na skoke, ki so terjali nekaj davka in prišlo je do prvih manjših poškodb in sicer rame ter komolca, tako da nekateri žal nismo mogli nadaljevati plezanja.  Večer je bil sila zabaven, saj je naš kuhar Mili poskrbel za odlične palačinke narejene z vsem mogočim in sicer pivom, vinom, čokoladnim mlekom, sirom… Tako da so dišale vse okoli, da se jih niso branili tudi naši sosedi Avstrijci.

Nedelja je postregla še z enim svežim jutrom in dobrimi plezalnimi rezultati ekipe. Časa ni bilo na pretek, kajti zmenili smo se, da na pot krenemo okoli popoldneva, zato je bilo potrebno jutro izkoristiti maksimalno. Zaključeni so bili nekateri projekti od prejšnjega dne in osvojeni nekateri novi, tako da smo z zelo dobrimi občutki zapustili Magic Wood.

Ob priložnosti bi se zahvalil predsedniku, ki je odstopil svoj avto in da smo vanj spravili kar pet crashpadov in fantastični ekipi: Janez, Luka, Matija, Miha, Mili, Žiga in Matej. Slava vam in upam da kmalu ponovimo!

Za DEŠ: Sandi

[Show as slideshow]

1. tekma za DP v športnem plezanju za nami

predsednik — Thu, 10 Jun 2010 09:33:33 +0000

in SUPER smo jo speljali.

96 plezalcev zbranih iz vseh slovenskih vetrov, se je pomerilo v težavnosti na DEŠevi plezalni steni. O rezultatih smo že poročali. Tokrat Vas bomo prek fotografskega materiala vrnili na prizorišče dogajanja. Podoživite prijetno soboto, obarvano s plezanjem in razposajenostjo najmlajših.

Ker je bilo slikovnega gradiva obilo, nam je selekcija vzela kar precej časa; nismo se držali pravila manj je več in zato vam nudimo zajetno število fotografskih utrinkov.

Ekipo, ki je skrbela, da je tekma potekala tekoče in predvsem v zadovoljstvo tekmovalcev in strašev, so sestavljali: Žiga, Denis, Darko, Matjaž, Miha, Andrej, Aljoša, Martin, Neli, Matic, Miha Robert, Andrej, Tina, Irena, Filip, Nina, Matej, Aleš, Jerneja.

Čestitke in zahvala vsem.

Kljub “nerodnim časom” so nam sponzorji omogočili, da smo lahko vsakega tekmovalca obdarili ter tekoče izpeljali “našo” prvo tekmo za Državno prvenstvo v športnem plezanju za mlajše kategorije.

Sponzorji:

Promontana, Iglu Šport Solkan, Občina Šempeter Vrtojba, Zavod KŠTM Šempeter Vrtojba, Nova Kbm podružnica Nova Gorica, okrepčevalnica Tarantela, Vzajemna podružnica Nova Gorica, trgovina Extreme Vital, Pekarna na placu, sadjarstvo Čebron, Fructal, Mlinotest in številni drugi, ki jih “ne moremo” omeniti.

[Show as slideshow]

Na terapijo v Celovec

Lupen — Fri, 21 May 2010 05:00:33 +0000

Dež, dež 1 teden, dež 2 tedna,… dež za vikende, potreba po plezanju, notranja napetost, zmanjšana tolerantca, tresoče roke, ogledi neštetih plezalskih filmčkov,… Vse to so simptomi neozdravljive bolezni. PLEZANJE!!!
Bolezen se prenaša s slabim vremenom in je lokacijsko neodvisna. Zboleli smo tako v Grosupljah, Idriji, Logatcu, Novi Gorici, Ljubljani.

Za čim bolj učinkovito zdravljenje priporočamo skupinsko udeležbo terapije. Potrebni rekviziti za zdravljenje so: plezalni pas, plezalke, magnezij, vrv, varovalni pripomočki, vponke, velika stena in boulderca.

8 bolnikov, v zadnjem, najhujšem stadiju bolezni, se odpravimo na terapijo v plezalni center v Celovcu.

Terapija je usplela, stanje pacientov je stabilno. Priporočljivo je čim bolj redno obiskovanje terapij. Vsaj 3x tedensko.

Slikovni material je priskrbel mojster fotografije g. Tončič, njegovo mojsterstvo si lahko ogledate na toncic.blogspot.com.

[Show as slideshow]

Imate podobne simptome tudi vi?

Na boulderco k Ascendu

Lupen — Thu, 14 Jan 2010 05:00:01 +0000

Da so plezalska druženja, kot DEŠ boulder liga zadetek v polno dokazuje tudi vabilo, članov društva Ascendo, na nedeljski trening na njihovi stenci.

Deševci smo se v družbi Vipavcev in Idričanov odpeljali v Grosuplje. Večina nas je bila nad velikostjo stence navdušena in kot mali otroci smo skakali iz enega boulderja na drugega. Ko je začetna evforija minila smo se bolj organizirano pomerili v plezanju balvanskih ugank. Sandi je kot iz rokava postavljal boulder za boulderjem. Ostali pa smo le te bolj ali manj uspešno, premagovali.

Poleg odličnih pogojev za trening je bilo, več kot odlično, poskrbljeno za jedačo in pijačo. Energije nam ni in ni hotelo zmanjkati, mogoče zaradi vseh dobrot na mizi. Po 5 urah plezanja smo morali najbolj zagrete skoraj trgati s stene. Sandi in plezalna sekcija Ascendo so poskrbeli za res prijetno nedeljsko druženje, katerega smo zaokrožili z polnomastnimi Horse-burgerji.

Poleg, res obiska vredne stence/boulderce pa Ascendo razpolaga tudi z visoko plezalno steno, kjer se je prav tako možno udeležiti rekreativnih treningov.

V Grosuplje se splača priti

[Show as slideshow]

Lokve + Ledena jama = zimska idila

Lupen — Mon, 11 Jan 2010 06:54:57 +0000

Zima je tudi letos radodarna s snegom. Tokrat smo se odpravili na Lokve.

Vožnje z zračnico po strmih pobočjih bližnjega gozda smo se kmalu naveličali in se peš odpravili proti Ledeni jami.

V pravi zimski idili smo prigazili do Ledene jame in se vanjo tudi spustili. Vedno bolj je snežilo in gazo katero smo pustili za nami je kaj kmalu prekrilo dobrih 10cm novo zapadlega snega.

Pet urno potepanje po trnovskih gozdovih je minilo kot bi mignil in bilo je res idilično.

[Show as slideshow]

Finale DP v balvanih 2009

Lupen — Mon, 21 Dec 2009 05:00:39 +0000

Po nastopih v kvalifikacijah, me je zanimalo, kaj so nam na zaključni tekmi državnega prvenstva v balvanih, pripravile naše najboljše in najboljši balvanisti.

Člani PDK Kranj so poskrbeli za vrhunsko organizacijo in predstavo. Plezanje je potekalo v House ritmih z res privlačno svetlobno igro barv.

Najprej so se pomerile dekleta. Katja Vidmar je s pravim plezalskim baletom preplezala 4 balvane, na zadnjem pa ji je malček zmanjkalo moči, kar je povečalo napetost ob spremljanju zasledovalke Mine Markovič.
Rezultati članice.

Pri moških je bilo ugibanje o zmagovalcu kmalu brezpredmetno. Jernej Kruder je balvanske uganke premagoval z lahkoto, zraven pa poskrbel še za kako vragolijo. Za določitev drugega mesta je bilo potrebno upoštevati rezultate v kvalifikacijah.
Rezultati člani.

[Show as slideshow]

Turna smuka na Kaninu

Lupen — Fri, 18 Dec 2009 05:00:22 +0000

Prejšnji vikned 10.120.2009. smo bentili nad meglo na primorskem in se drenjali po štajerskih plezališčih. Da pa je bilo na primorskem lepo vreme, nas v to prepričata Mare in Matjaž. S turnimi smučmi sta je morala povzpeti krepko nad meglo, kjer sta uživala v turni smuki po Kaninu. Prepustimo se prezentaciji, ki sta jo za nas pripravila Mare in Matjaž.

Prenesi: Kanin 10_11_2009

za DEŠ: Mare in Matjaž

AZIJA CALLIN’

predsednik — Tue, 15 Dec 2009 05:32:41 +0000

Iz Azije sveže novice DEŠovcev. RazigrANA že nekje v LAOSU. Nina in Prco pa pošiljata poročilce kratkega pohajkovanja ba KO PHI PHI. RazigrANA skrajno skrbno beleži in deli z nami misli, doživetja in fotografije. Prilagamo le izsek, več pa kot vedno na njenem BLOGU.

“Po enem mesecu sem zapustila Vietnam in odšla v Laos. Ker sem mejo prečkala nekje na sredini, sem se morala odločiti, kam grem. Odločitev je padla: grem na sever. Pot je (spet) trajala cel dan, stalno neko prestopanje iz enega busa na drugega. Ni pa bilo dolgčas, ker smo bili na isti poti štirje turisti in po parih urah klepetanja smo sprejeli skupno odločitev: gremo na jug. Enega kandidata smo sicer pustili za seboj, ker se je kakšnih sto kilometrov od meje na avtobusu pojavil policaj in zahteval od nas potne liste. Ugotovil je, da Finec nima štampiljke z datumom prihoda v državo in mu naročil, da se mora vrniti nazaj na mejo. Tako so fanta so vrgli z busa in je moral štopati nazaj. Verjetno je uštopal kakšen traktor ali kolo Smola, na meji so mu kot kaže ‘pozabili’ dati štampiljko. Kakšen $, pa se vse uredi …”

Nina in Prco pa pošiljata tole sporočilce iz TAJSKE (ko phi phi)…

“Ojla!

Se en bol med zadnjimi okusi okusi po Tajski. Trenutno sva na ko Phi Phi-ju, kao izgubljenem paradizu, otoku, ki ga je leta 2004 kar faj premetal tist tsunami. No glede tega o izgubljenem paradizu bi se dalo marsikaj napisat, se mi zdi ko da bi prisla na en svedsko angleski otok, kjer se sprehajajo mulci, ki so usli od doma, da si dajo tukaj duska. Bela srajcka, ozke kavbojke, tatoo ne sme manjkat, blont polizana cupa (pa vrejamem da tut v glavi ni dosti kaj vec:) bose noge oziroma poviti gleznji (prevec alkohola). No ja, bolj reven razgled. Zenske se zgleda ne morjo odlocit al bi ble nage al bi si kaj oblekle….kupis svoj ceber alkohola in pol zur do jutra………in kaj sledi……..dva do konca razkurjena slovenca, ki hocta zgodaj vstat pa zarad celonocnega nabijanja muzike nista spala beri minus 5 minut. Ja ja saj bi sla na zur sam imama prevec zmuckane in umazane obleke, hlace nimajo samo ene crte po sredini, ampak jih imajo sto pocez, skratka sma prevec cheap za to sceno. No mal sem se morala izkasljat, ker je res za bruhat scena na tem otoku.In kdo fura glavni biznis: Americani in Svedi itak.You wont to dive guys? no thanks.Plaz sem vidla pa ze miljon lepsih res, skor bi reku clovek da se tega paradiza ne splaca hodit gledat, pa naj jim bo.

Se sreca da se da plezat, sicer vec kot tri dni tu ni kaj za delat. Plezalisce je super, sicer manjka tezjih smeri, beri Prco pociva, jaz pa pogumno plezam naprej in se borim s strahom. Mi je ratalo z enim vmesnim visnjem zlest naprej 2x 6a, padla je pa na top tut ze kaka 6b. Faj se da v senci plezat cel dan. Sicer je scena na Tonsaju neprimerljivo boljsa in tut za plezat je neprimerljivo vec (Matej se namrec vedno znova tezko poslovi od tam), ampak tut tu bo vredu.Cakata naju se dva plezalna dneva pol pa na ladjo, bus in vlak iz ze sva v Bankoku, kjer bova se par dni in potem nazaj na mraz.

No upam da doma pridno kidate da pridema se letos do Koroske:)

LP, Nina in Matej”

JV Azija callin’

Javljanje iz Tonsai – Tajska

predsednik — Fri, 04 Dec 2009 07:13:07 +0000

Iz Ton Saj-a Nina in Prco. Ob iskreni srčni fovšiji administratorji ne zmoremo daljšega uvoda; zakaj?… v nadaljevanju…

“Ojla!

Evo nas dveh:) Pa sma prispela v takoimenovani plezalni raj – Ton Saj, na jugu Tajske, kjer se zbira najboljsa in malo manj dobra plezalna druscina. Manjsi zalivcek, ki ga obkroza cca 700 plazalnih smeri, ki vecinoma potekajo cez zelo slikovite kapnike, previse, ki jih js zaenkrat ! sam od spodaj gledam. Sektorjev je kar nekaj, tk da se za vsakega kaj najde, edino v lazjih sektorjih zna bit guzva, ker majo tam navadno plezalne sole in folk tam visi na strikih:) Je pa res fascinantno okolje, modro zeleno morje s klifi in otrocki, ki se dvigajo iz morja. V dolocenih delih se da plezat samo ko je oseka, ker sicer stojis do kolen v vodi:) Midva sva bolj kot ne razpolozena za plezat, dans je najin 4 dan tu in sva se celo uspela enkrat vrect v lepo more, jupiii! Matej je zlezu ze naki 7a -jev, naskakuje en 7b, meni je ratala ze tut kaka 6a+, no ce bo slo tk naprej bom prisla cist prevec nabildana domov:) Saj ne, sam ko gledas mav tu kk nabite roke in hrbet ma folk, predvsem zenske se jih kr mav ustrasis, skor ko da bi gledu kak bodybulding kontest res. No ko bom velika bom mela tut js take misice.
Srecala sma ze domala celo Slovenijo, tk da mors kr pazit da ne govoris kak hudih neummnosti prevec na glas, ker te ze skor vsak zastopi. Hrana je dobra, pocasi boma od riza dobla posevne oci, pivo in vecina ostalih prehrambenih artiklov je blizu nasim cenam. Bungalov, ki zgleda kot pri koliscarjih, si deliva se z neko neznano nocno zivaljo, ki sigurno ni mis, sam nisma se pogruntala kaj je. Elektrika je od 6h do jutra, cez dan je pa taka tema v tej sobi, ki ima samo eno malo okno, da tut s celko ne najdes stvari. Komarjev je tolk, da jih izvazajo, Mateju pa poleg smeri (in mene sveda) dela tezave ena mala lesena kocka, podobna Rubigovi, ki se mu ne pusti sestavit:)
Aja sma sla gledat tajski boks v Chang Maju in je kr zanimiva zadeva, mahajo in brcajo okrog sebe, vmes pa se neki cudno plesejo.
Sicer sma zdrava, tu boma se kak teden pol grema pa se na en drug otok – Ko Phi Phi in pol nazaj v Bankok.

Vsem skupaj posiljava en topel obmorski pozdrav !

Sawadikap!

Nina in Matej”