Takratna učiteljica telovadbe je bila aktivna plezalka, zdaj lahko rečem, aktivna alpinistka in je bila med učenci med najbolj priljubljenimi. Meni še posebaj. Že kot mulec sem jo zelo spoštoval.

Bova poklicala tvojo učiteljico telovadbe in boš šel z njo v Kranj na steno, se preizkusit. Sama misel, da bi se peljal z njo in da bi mi ona kazala kako se pleza je bilo zame preveč. Kar naenkrat sem občutil nek sram in svojo nedoraslost. Ne morem biti v družbi s takim človekom.

Izmislil sem si ogromno izgovorov, tako da je na koncu vse skupaj padlo v vodo.

Pred kratkim se mi je ta zgdoba prikradla iz spomina in malček sem jo pretuhtal. Zakaj me je bilo sram?
Kar na nekaj predavanjih alpinistov, plezalcev sem bil, kot tudi precej knjig na temo njihovih uspehov in načinu življenja sem prebral. Slišal ogromno zgodb in mogoče pri nekateri tudi bil zraven. Vse to je dobra podlaga, da razumem zakaj sem takrat do učiteljice gojil tako spoštovanje. Vsi nastopajoči v knjigah, predavanjih so v svetovnem merilu pustili velik, pozitiven pečat. Skupni imenovalec vsem pa je bil njihov način življenja. Kljub izrednim uspehom, merjenih po merilih raje in njihovem kovanju v super junake in zvezdnike so ostali ljudje. Humani.
Nikomur izmed njih ni bilo težko preživeti lepega sončnega dne s popolnim začetnikom v premagovanju bolje planinskih kot plezalskih podvigov. Svoje izjemne sposobnosti v gorah so in še vedno z veseljem prenašajo na nasledje rodove. Sami sebe nikoli ne postavijo na prvo mesto. Pripravljeni so kakorkoli pomagati sočloveku za hojo po svoji poti, brez prikritih interesov. Materialne dobrine jim niso in jim ne narekujejo načina življenja…
Vse te značilnosti je imela tudi moja učiteljica telovadbe in hudičevo preveč se je razlikovala od ostalih učiteljev.

V časih obiskovanja osnovne šole sem si ustvaril podobo o alpinistih, športnih plezalcih, gornikih, ki je temeljila na podobi te učiteljice. Vendar kot je naivno otroštvo je bila naivna tudi ta podoba.

Kmalu po »resnem« vstopu v plezarijo se je podoba začela preoblikovati. Še vedno so obstajali humani ljudje z izjemnimi športnimi in človeškimi dosežki a obstajali so tudi ljudje, ki so se izdajali za »prave« alpiniste. To, da niso imeli ali da nimajo nobenih odmevnih dosežkov me sploh ne moti bolj me je zbodlo to, da se postavljajo ob bok ljudem o katerih sem bral in o katerih sem poslušal. Z lahkoto prevzamejo njihovo zunanjo podobo a notranjost je popolnoma drugačna.
Polni so egoizma, večinoma začetnike uporabijo za svoje nosače in če res ni nikogar pa mogoče za dosego kakega lažjega vrha, ki pa je tako ali tako samo njihova priprava za kaj bolj resnega. Vse skupaj bolj spominja na solo vzpon. Za dosego svojih ciljev skoraj ne izbirajo med sredstvi. Večina jih proda svojo dušo ne vedoč, da se vrtijo v spirali materializma. Če pa jim uspe kak resen podvig, izgubijo še zadnji dotik s tlemi in jih odnese v večna lovišča slave, zvezdništva in super junakov. Vrednote kot so: humanost, sočustvovanje, solidarnost, poštenje, itd. So zgolj značke, ki jih za svoj lepši jaz in zunanjo podobo, po potrebi pripnejo na svojo masko.

Danes. Prej me je bilo sram ker se sam nisem čutil dorasel takim osebnostim, sedaj pa me je sram ker je takih osebnosti vedno manj.

N’toko – Dvojna morala

Žiga Janež

No related posts.