Pod pokroviteljstvom SAMSARA – CLIMBING HOLDS za vas pripravljamo izjemno zanimivo plezalno soboto.

Ob 14ih bomo pričeli z balvansko tekmo dvojic, kjer se bodo v paru z balvanskimi ugankami družno spoprijeli tečajniki in “profiči”. Žreb dvojic bo na kraju dogajanja in sicer ob 13:45.

15 zahtevnih in 15 malček manj zahtevnih balvanskih ugank bo čakalo na pogumne vojščake. Vsak par bo ob pričetku prejel listek na katerega bo v duhu “fairplay” vnašal dosežene vrhove. Skratka brez nepotrebnih formalnih komplikacij; sproščeno prijetno.

Čas plezanja predvidoma do 17ih.

Ob 18ih pa prva slovenska projekcija filma THE SCENE z gostom CODY ROTH.

Vabljeni v Plezalni center DEŠ in še enkrat hvala podjetju SAMSARA za pokroviteljstvo.

Še trailer za pokušino

Related posts:

1. Sobotna tekmica in The scene
2. Balvanska scena
3. Kateri magnezij je najboljši?

Sam sem se prijavil na 6 urni plavalni maraton z enim in edinim ciljem. Da preizkusim svojo mejo. Razlik med Bohinjem  je bilo kar nekaj. 6 ur, brez neoprena, 22 stopin celzija “topla” voda, slana voda in na koncu tudi valovi.
Štart je bil z vode in prvi kilometer sem v družbi samih bivših ali aktualnih plavalcev končal pri repu. Sledil je nov kilometer (tekmovalna dolžina 2 km), rezultat dosti boljši na račun vseh tekmovalcev, ki so svoje plavanje zaključili na dolžini 1km.

Plavam naprej za mano je tretji kilometer in požirki toplega čaja mi že pošteno koristijo. Usta imam že dobro izsušena. V ustih pa se mi izmenjujeta sladko od čokolade, ki sem jo zaužil na pomolu in vse morske vode, ki jo med plavanjem “pijem”. Z orientacijo tokrat nimam problemov. Kilometrski krog je bil speljan ob obali. Pri četrtem kilometru imam roke že nekam trde kot tudi pošteno me že zebe. Zato se odločim, za krajši postanek na pomolu, ki kaj kmalu ni več tako kratek. Preselim se na sonce in po dobrih 20min se počasi ogrevam. V glavi borba nadaljevati ali izbrati lažjo pot ter zaključiti? Jernejo skrbi moja zmedenost, mene pa moje še vedno neubogljive roke. Anka mi posodi kremo, ki greje telo in ponovno se vržem v vodo. Plavanje nadaljujem v peti kilometer. Vmes nagruntam sistem, kako z najmaj truda in padca ritma preveriti trenutno smer plavanja. Sem ter tja me prehiti kateri izmed ostalih tekmovalcev.
Ko plavam proti “cilnjemu” pomolu se veter okrepi in valovi niso več tako nedolžni. Toplo mi je, roke so kar vredu zato nadaljujem. Plavanje mojega zadnjega 6 kilometra je bila zame prava borba. V smeri valov je nekako še šlo. Zaradi bolečin v desni rami pričnem izmenjevati plavanje kravla s prsnim (žabca). Obrnem in sledi 500m muke. Malček me postane strah. Valovi so vedno močnejši in me že pošteno ovirajo pri plavanju kravla. Sem ter tja me tudi popolnoma zalijejo in to ravno v času vdiha. Spet kombinacija žabice. Še 250m. Misel o predčasnem končaju opustim. Zanesem se na svojo trmo in s težavo premagujem še zadnje metre vode z vedno več trave in vedno večjimi valove. Misel da bi nadaljeval v 7 kilometer sem ovrgel že dosti prej zato se ob prihodu na pomol spravim ven. Orgnaizator z vode, zaradi močnih valov, potegne še par najvztrajnejših. Se pa zelo oddahnejo, ko jim povem, da ne mislim več nadaljevati.

Valovi gor, valovi dol. Tudi če bi me preselili v bazen v tistem trenutku nisem bil več zmožen odplavati niti metra. Pošteno zmatran pojem sendvič se napravim in svoje telo nastavim soncu. Sonce pa me nikakor noče in noče pogreti.

Na koncu pa vedno izvemo nekaj več. Trenutno je moja meja plavanja 6km. No pa da ne povem, kaj na vse to pravijo moje rame in roke. Vsekakor sem za letos kopalke pospravil v omaro , drugoleto pa novim plavalnim testom naproti.

[Show as slideshow]

Related posts:

1. Ekstra množičen plavalni maraton
2. Preplavaj Bohinjsko jezero

Meni je blo full toplo. Pussyfinger in Aka Krimp sta vseeno sekala.

Očitno je vročina samo “state of mind”

Nekaj utrinkov delimo z Vami.

p.s. Po balvanskih vogalih se, vročini navkljub, plazijo govorice, da Vipavska Bela odkriva nove balvanske linije. Komaj čakamo.

[Show as slideshow]

Related posts:

1. 100
2. Nov balvanski plac – White Diamond
3. Valle di DAONE

“Ker sem se preselila še bolj na Gorenjsko, so zdaj Bitnje skoraj moje “domače” plezališče, zato je logično, da sem si začela tudi tam izbirat projekte. S prvim resnim sem opravila kar hitro, v 5 poskusih, kar za rekreativko ni tako slabo! Naš Tito (8a+) je “padel” v petek, zdaj pa čakam na vreme za naslednje projekte…” pravi Lučka.

foto by Borut Gogala

Related posts:

1. Janez in Tito
2. Lučka is back!!!

Končno se nam je posrečil pravi plezalni “trip”.

Vremenska napoved odlična, rekviziti nabrani, ekipa sestavljena. Namenjeni v Ticino, predel Švice, ki poleg Fonta, velja za eno najboljših evropskih balvanskih naravnih danosti.

Na poti sem premleval in obžaloval “plezalno nepripravljenost”, ki je zavoljo “gradbenih podvigov”, zbujala skepso pri realizaciji zadanih projektov. “Nič, plezali bomo, bo kar bo.”

Stavek, vseeno ni deloval dovolj prepričljivo, ko sem ob vožnji poslušal klapo, ki je navdušeno obujala nedavne uspele in neuspele plezalne poskuse iz lokalnih plezališč. Sam, razen prigod, kako je komu kmalu padla kaka plata na glavo oz. nastala luknja v kolenu ali glavi, nisem uspel konkurirat. Nabiješ muziko do konca in ne padaš na provokacije.

Prispemo v naš predelan bunker v Lodrinu, preberemo vodničke kot dan pred izpitom in kar malce živčni zaspimo. (požirek medice za slajši spanec nedvomno deluje

Prvi dan Cresciano, navodilo je bilo “po pameti in zmerno”, da bo ostalo kaj kože za naslednji dan. Direktno v sektor 7. Vsak po svoje smo “pokrimpali in pomantlali” dan in se v soju čelk odpravli na joto.

Zvečer se pridruži še četverica “t’močnih”.

Naslednji dan sektorji Chironica z dostopom skozi vas. Krasne linije, svetovni problemi in kar ohranjene blazinice narekujejo oster tempo do večera. Posadke po 3-4 smo okupirali sektorje kot italjianski turisti igralne avtomate in plezali, plezali, plezali….   “Stoukli” dosti problemov, nekaj pustili za drugič, predvsem pa uživali v skoraj optimalnem granit frikšnu

Zvečer 5 paketov pašte, 70 palačink in nekaj za splahnit. Ocena stanja blazinic: zadovoljivo

Naslednji dan sektorji Cresciana, kjer je sprva vsak po svoje taktiziral, nato pa iztisnil iz sebe, kar je ostalo.

P.s. O tem zakaj je Janez živciral klapo s fleši, kako je imperij vrnil udarec, kako se da marsikaj poročkat v Lukčevem stilu, zakaj ima Žigc koeficient fleša pod 1, kako je Benđo 30 x poročkal vstop v “Tocami tutta”, kako je Prco mašin iz krimpov prešaltal na slooperje, kako se da v vsakem balvanu vsaj enkrat uporabit položaj žabe, kaj spravi Mihca ob živce, zakaj ne rabiš vodnička, če je Mafi zraven in še in še raje v živo. Prva prilika je sobotna tekmica v Vipavi.

Zdej pa trenirat in po pameti.

1. dan – Cresciano

[Show as slideshow]

2. dan – Chironico

[Show as slideshow]

3. dan – Cresciano

[Show as slideshow]

Related posts:

1. TUDI V ŠVICI SE ŠVICA – 20.3.~22.3.
2. Švica v eni in več barvah
3. Chironico + Cresciano = Zakon

Da pa zgodba pri podpisih in navajanju razno raznih nazivov ne bi bila prekratka. Smo se štirje DEŠovci lotili tečaja za pridobitev naziva Inštruktor športnega plezanja.

Prav vsi smo omenjeni tečaj opravili in prejšnji teden na sedež društva prejeli diplome.

Poleg kladiva, vrtalnikov, žag, vijakov,… nam gredo tudi “knjige” dobro od rok.

Related posts:

1. TEČAJ ŠPORTNEGA PLEZANJA
2. Tečaj športnega plezanja
3. Zaključek tečaja v naravnem plezališču

“Ugotavljam, da včasih pomanjkanje dopusta pride prav. V glavo se prikradejo plani za krajše izlete, ki sicer nikoli ne bi prišli na vrsto. Tako se mi je nekega avgustovskega dne porodila ideja, da za par dni skočim v Stockholm. Samo za kratek čas, tako malo na obisk h kolegom, s katerimi smo skupaj plezali na Tajskem…”

Več na razigranem blogu

Related posts:

1. Slack line ali hoja po vrvi

Za vse, ki poznamo Ferdota in njegove dogodivščine, ni to, kar pišem, nič novega in nenavadnega. Pišem zarad tistih, ki njegovih športnih avantur ne poznajo, in da se njegove preveslane poti ne pozabijo.
Že dolgo smo navajeni, da nas stalno preseneča z dejanji, ki kljub lepi starosti akterja ne izgubljajo, ampak pridobivajo na vrednosti.

Bežno sem ga spoznal pred več kot tridesetimi leti, ko je skupaj z planinci PD Nova Gorica redno obiskoval domače in druge evropske gore, dolga leta je aktivno pomagal z raznimi zadolžitvami pri delu društva. Veliko ljudi se ga spomni kot enega začetnikov jadralnega padalstva na Goriškem pred skoraj petindvajsetimi leti. Poleg veliko novih padalskih spustov iz naših in tujih gora je bilo tudi nekaj polomljenih udov, ki so vse nas, ki nam je bil Ferdo mentor hitre šole padalstva, opominjali, da smo kljub temu, da želimo leteti,  še zmerom samo ljudje.

Ferdo tik pred vzletom z gore Kačkal v Turčiji, foto: arhiv Ferdo

V sredini devedesetih let prejšnjega stoletja sva postala  soseda na Cesti Prekomorskih brigad v Šempetru pri Novi Gorici. Kljub dokaj pestri aktivnosti vsakega od naju sva si včasih privoščila kakšno skupno dogodivščino na nebu ali na zemlji.
Ferdo pa je kot, da bi želel ohraniti tradicijo Prekomorskih brigad, zašel v svojevrstno pomorsko aktivnost. Iz stare deske za surfanje si je napravil plovilo, ki je zaznamovalo njegov vstop v abrahamovo obdobje življenja.  Skrbno je premislil, kaj vse mora biti na deski, da bo lahko preveslal večje razdalje. Plovilo je bilo zelo enostavno, podobno lastniku, ki je potihoma sanjal svoje mladostne sanje in se videval na raznih koncih Mediterana. Večina njegovih znancev si sploh ni predstavljala, kaj vse mu roji  po glavi, kje so zamišljene obratne točke in kakšne dogodivščine ga čakajo.

Drugi poskus, ko je iz Istre v sedemnajstih urah preveslal  100 km na deski do italijanske obale in se brez počitka vračal nazaj, je bil zanj skoraj usoden. Močna burja, ki ga je dobila sredi Jadrana, ga je odnašala iz načrtovane smeri, izčrpanost in dehidracija sta napravili svoje. Po  dneh in nočeh neprekinjenega veslanja je priveslal na otok Susak. Pogrešanca so strpali v bolnico, kjer mu zaradi domovinske vojne niso mogli dati niti infuzije, rabil pa je le kaj za pojesti, popiti in par dni počitka. Počasi se je pobral, dobro premislil o slabem in dobrem, izbolšal plovilo in zorel za nov iziv.

Ferdo ob preizkusi novega plovila, Foto: Arhiv Ferdo

Hodil je po poti svoji sanj, čez dve leti se je v vasi Miren vsedel na desko, zaveslal po reki Vipavi in naprej po Soči. Pri Tržiču (Monfalconu – IT) je vstopil v Jadran, ga preveslal po vzhodni  obali do Dubrovnika in se po enem mescu  in 1240 preveslanih kilometrih vrnil po morju nazaj, se ustavil na Soči, kjer je par dni pred srečanjem z Abrahamom končal svojo prvo veliko pomorsko dogodivščino. Delo je opravil sam, brez zemeljske pomoči, medijev, sponzorjev in brez velikih besed. Večini je zastal dih, njemu pa je duša igrala od sreče, veselica za vse povabljene in nepovabljene je trajala tri dni. Nepoznavalci dogodka in Ferdota so mislili, da je šempeterski praznik, čudno je bilo, ker je bil na neobičajni lokaciji.

Sledila so nova podobna potovanja, včasih krajša zaradi vremena ali časovnih omejitev.
Leta 2001 je spet na deski zaveslal iz Devina v Tržaškem zalivu, sledil vzhodni jadranski obali do Albanije, prečil Jadran pri Otrantskih vratih in priveslal po zahodni jadranski obali do izhodišča. Največ preglavic na tej poti je imel pri izlivu reke Pad, kjer ga je oviral močan tok na delti. 2100 kilometrov v sedemipedesetih dneh ga je napravilo še močnejšega v premikanju mej mogočega navzgor. Njegov vsakdan na taki poti je bilo vsakodnevno neprekinjeno veslanje, prilagajanje naravnim silam, samotni bivaki ob morju, redki stiki s civilizacijo, pri kateri je nabavljal potreben živež, in pa končna točka tam nekje blizu doma na robu Furlanske nižine, kjer ga vsi čakajo in upajo, da se kmalu znajde med najdražjimi.  Žena Majda, jezna in istočasno ponosna nanj, ni skrivala skrbi ob vsaki njegovi odsotnosti. Sin Jernej, ki ga je običajno odpeljal do izhodiščne točke poti, je čakal, da ga oče pokliče nekje iz Tržaškega zaliva po opravljeni  poti. Ferdo je svoje specialno plovilo zamenjal za Prijonov morski kajak, ki mu je dal ime Urška – po svoji hčerki, katere vnuki mu včasih popestrijo že tako bogat dan.
Ko sem letos  na začetku poletja  Ferdota ob kozarcu ta črnega malo povprašal,  kam jo bo mahnil s kajakom, mi je kot običajno skromno odgovoril, da bo treba kam iti.
In je šel. Prijatelj Dani, ki ima zaradi številnih obiskov Grčije tam že skoraj državljanstvo, ga je mimogrede odpeljal vse do  Astakosa v Ionskem morju. Prekomorsko  veslaško pot je začel v objemu mitskih krajev in otokov iz grške zgodovine. Nadaljeval je ob obali Albanije in rajnke Jugoslavije vse do Devina v Tržaškem zalivu. Zadnji dan je v petnajstih urah preveslal dobrih sto kilometrov in dokazal, da kljub dvainšestdesetim letom  in beli bradi še ni zrel za med stare kozle.

Za zadnjo veslaško pot se je celo leto skrbno pripravljav v Opicilah (Opatje selo) na Krasu, kjer sta skupaj z bratom obnavljala staro gostilno.

Ferdo na zečetku poti iz Astakosa v Grčiji do Devina (poleti 2010), Foto: arhiv Ferdo

Osebna izkaznica: Ferdinand Golob – Ferdo, rojen 8. 9. 1948, živi v Šempetru pri Novi Gorici.

Seznam Ferdovih veslaških dogodivščin, po Jadranu ima preveslanih preko  8870 km

• 7.  7. in 8.7. 1996 – iz kampa San Pol – Bale (HR) čez Jadran proti Punti della maesta (IT), približno 30 km pred italijansko obalo je zaradi izredno močne nevihte obrnil in se vrnil na izhodišče,
  okrog 140 km, 19.5 ur, predelana surf deska.
• 13. 7. do 19. 7. 1996 – iz kampa San Pol – Bale (HR) čez Jadran do Punte della maestra (IT) in nazaj v izredno teških razmerah (močna burja) do otoka Suska,
  preko 300 km, 7 dni, predelana surf deska.
• 16. 7. do 14. 8. 1998 – iz Mirna po reki Vipavi v reko Sočo, naprej po vzhodni jadranski obali do Dubrovnika in nazaj do kraja San Pier di Isonzo na reki Soči,
  1240 km v 30 dneh, predelana surf deska.
• 5. 7. do 18. 7. 1999 – iz Tržiča (IT) v tržaškem zalivu do kraja Cesinatiko na zahodni jadranski obali in preko Jadrana do kampa San Pol – Bale, Hrvatska,
  480 km, 14 dni – slabo vreme, predelana surf deska.
• 18. 8 in 19. 8. 2000 – iz kampa San Pol – Bale (HR) do Unij in nazaj na izhodišče,
• 130 km, 29 uh veslanja , predelana surf deska.1. 7. do 27. 8. 2001 – iz Devina (IT) v tržaškem zalivu po vzhodni jadranski obali do Albanije, naprej preko Otrantskih vrat in po zahodni jadranski obali nazaj do Devina,
  2100 km, 57 dni, predelana surf deska.
• 7. 7. do 13. 8. 2004 – iz Devina do Visa, preko Mljeta in nazaj v Devin,
  1253 km, 29 dni, morski kajak.
• 8. 8. do 12. 8. 2005 – iz kampa San Pol – Bale (HR) do Nerezin, preko Unij in nazaj do kampa San Pol,
  170 km, 4 dni – močna burja, morski kajak.
• 30. 6. do 25. 7. 2007 – Iz Devina mimo Lastova do Dubrovnika in nazaj v Devin,
  1210 km, 26 dni, morski kajak.
• 8. 8. do 16. 8. 2008 – iz Devina do Nerezin preko Valuna na Cresu in nazaj do Devina,
  400 km, 9 dni, morski kajak.
• 10. 7. Do 13. 7. 2009 – iz Devina do kampa San Pol – Bale (HR) in nazaj na izhodišče,
  200 km, 4 dni, morski kajak.
• 26. 7. do 19. 8. 2010  – iz Astakosa v Grčiji po vzhodni ionski in jadranski obali do Devina,
  1250 km, 25 dni, morski kajak.

Verodostojnost podatkov, ki sem jih navedel sem večkrat preveril v stopnišču Ferdove hiše, kjer so obešeni zemljevidi z vrisanimi preveslanimi potmi po Jadranu in iz njegovih zapiskov. Še več sem izvedel iz njegovih ust v bogato založeni kantini pod omenjenim stopniščem.

Za DEŠ: Peter Podgornik – avgust 2010 (jugozahodni sosed na Cesti Prekomorskih brigad)

[Show as slideshow]

Related posts:

1. Ferdotove ture po Jadranu

Nothing is real, everything is possible (8a).

Related posts:

1. Adam Ondra
2. The REAL CORE – Gioia 8c
3. Fred Nicole

Nič kaj elegantno nisva s Petrom izgledala, na drsečem pomolu ob najinem pričetku veslaškega dne. No kljub zdrsu in lovljenju, se nama je uspelo skobacat v kajak. Prvih par minut mine v iskanju najbolj udobne pozicije za rit, vesla pa se kar sama ulijejo z dlanjo.

Pričela sva v Žusterni. Morje je bilo mirno, bolj podobno olju. Veslanje pa res užitek. “Motorje” sva v kajak razporedila na naslednji način. 30 konj spredaj in 52 konj zadaj. Če je deloval samo sprednji “motor” bi lahko zaradi krožne vožnje dobila vrtoglavico. Zadnjih 52 konj pa je poleg neprestanega delovanja skrbelo še za smer.

Obala s čolna, katerega poganjajo tvoje roke, je veliko lepša in veliko daljšaaaaa. Izola, Beli križ, Piran,… in 30 konj upeha. Roke niso delale več, telo čisto izpraznjeno. 5min veslanja nato ?min počitka. 52 konj pa zadaj brez premora poganja in poganja. Načrtujeva postanek pri Hotelu Bernardin, ga prestaviva na naslednji hotel z manjšo marino na koncu pa kar nadaljujeva v daljavi zastavljeno točko, pričetek solin. Seveda sem moral vmes nekaj pojesti, kajti da se bom “švercal”; to pa ne! Banana in čokoladni brioš sta padla na plodna tla. Tako da sva brez postanka priveslala skoraj do konca enega izmed kanalov (po zemljevidu sodeč najdaljšega). Se obrnila in po 24km veslanja ustavila takoj za pričetkom solin. Par minut pavze, izpraznenje rezervoarjev in odpočitev oči je prav pasalo. Hitri pogled na GPS napravo je bil razveseljujoč (bo 40km) in strah vzbujajoč (še 16km).

Končno pred nama Žusterna. Da zaokroživa najino veslanje na 40km, narediva še finalni krog, katerega bi naredil, pa če bi z ušesi veslal. Po skoraj 7h urah veslanja, sedenja, mi jehoja na pomolu povzročala nemalo težav. Potreboval sem par minut, da se navadim trdnih tal.

Četrtek 12. avgust 2010, veslanje, 40km, 6:45min.

Izredno doživetje, vredno ponovitve in kovanja novih veslaških “podvigov”. Peter res sem užival , čeprav ta zapis zaradi izmučenih rok komaj pišem.

[Show as slideshow]

Related posts:

1. Od Savudrije do Zakintosa
2. Ponedeljkovo veslanje
3. Mladi upi na ARCO ROCK JUNIOR 2010 in slovensko zmagoslavje