DEŠ – društvo ekstremnih športov

Zaključek letošnje treking lige je bilo na Jezerskem. Vreme je bilo v tednu pred samim tekmovanjem zelo deževno in nestanovitno. Sredi tedna je nekako kazalo, da bo v soboto vreme slabo, v nedeljo pa se bo le to izboljšalo. Zaradi omenjenih razlogov so tekmovanje prestavili na nedeljo.

Na dan tekme se zjutraj prebudim in pogledam skozi okno. Nad razgledom nisem najbolj navdušen, saj je zelo temačno zaradi oblakov in tudi megla zastira pogled. S Petrom sva se odločila, da klub vremenu vseeno odideva na kraj tekmovanja, da vidiva, kako stvari zgledajo tam. Na sami poti je začelo dežavati in ni prenehalo do samega prizorišča. Nekako v dvomih parkirava avto in se odpraviva na prijavno mesto, kje je bilo polno ljudi brez kančka dvoma o tekmi. Plačava štartnino in se pripraviva na štart. Po razlagi poti tekovanja se karavana prestavi do štartnega mesta, ki je nekaj 10 metrov nižje. Sledi poziranje za skupinsko sliko in smo že nared za odhod. Janez označi štart in vsi oddirjamo proti prvi kontrolni točki, ki se nahaja na vrhu Glava na višini 1347. Do prve kontrolne točke se je skupina zelo hitro trgala. Kmalu sva se s Petrom znašla sama in brezskrbnega sledenja je bilo konec. Uspelo nama je zgrešiti pravo pot, tako da sva kasneje zavila v breg. Tako sva izgubila nekaj dragocenega časa in moči, saj sva zaradi tega mogla lazit v precej strmejši breg. Seveda pri tem razmočenost terena ni bila ravno v pomoč. Kljub začetnim težavam uspešno prideva do prve kontrolne točke. V navodilih je pisalo, da kmalu po prvi točki nekako po stotih metrih zavijemo desno po potki navzol v dolino. Na točki se je nabralo kar nekaj sotekmovalcev s katerini smo se skupaj odpravili dalje. Nekako smo razdaljo stotih metrov zelo slabo ocenili in dirjali naprej dokler nismo prišli do prepada, od koder ni bilo druge kot se obrniti. Vrnili smo se nazaj in našli potko, ki nam je bila predlagana že prej in hitro nadlajevali spust v dolino. Prišli smo v dolino, kjer smo zagledali jase  in cesto, ki nas je vodila naprej do druge kontrolne točke. Začelo je rahlo deževati, kar nas ni motilo preveč. Pot nadaljujemo po cesti čez nov še nezgrajen most in nato smo malo zgrešili idealno pot in namesto desno smo odšli levo, kar nas je peljalo malo v hrib. Kmalu ugotovimo, da smo pridobili malo preveč višine in nemudoma začnemo iskati možnost za spust. Spodaj vidimo vasico, v kateri naj bi bila kontrolna točka. Ko pridemo do kontrolne točke v Jenkovi kasarni, nas prijazna gospa povpraša, če smo prišli na ogled muzeja. Odgovorimo ji, da danes žal za to ne bo časa in da mogoče kdaj drugič.  Od tu naprej se pot vije proti mejnemu prehodu in nato proti Pristovškem Storžiču, ki leži na višino 1780 m. To pomeni kar nekaj višinskih metrov, saj smo sedaj pod 1000 m. Pot nas pripelje do mejnega prehoda z Avstrijo, kjer nas na mejo spominjajo le še zapuščene stavbe. Kljub temu pridejo nazaj spomini, ko smo se ob prehodu meje še tresli in čakali v vrstah. Odidemo naprej in kmalu za mejo naletimo na kontrolo s strani organizatorja tekmovanja. Mlada gospodična z nasmeškom na obrazu najprej zahteva telefonsko številko. Na koncu se zadovolji s štartno številko. Nadaljujeva pot, ki se najprej začne zmerno, nato pa se vse bolj strmo vzpenjati proti vrhu. Pod samim vrhom je tudi nekaj zajl, ki pomagajo pri lažjem prehodu preko strmih skal. Prideva na vrh, kjer zagledava kontrolno točko in dekle, ki popisuje tekmovalce. Od obljubljenega razgleda ni kaj veliko, saj zaradi megle ne vidimo prav daleč. Vrnemo se nazaj skoraj do meje, kjer se usmeriva proti Pasterkovem vrhu, ki leži na višini 1440 m. Pot do četrte kontrolne točke je dokaj položna- z nekaj malimi vzponi. Zaradi lepega terena lahko s tekom malo pridobiva na času. Hitro prispeva do točke in nadaljujeva po poti naprej do pete kontrolne točke na Ankovi planini. Rahel spust in prispeva tja. Sledi zadnja kontrolna točka pred ciljem. Glede na višino na karti vidiva da vzpona ni ostalo skoraj nič, tako da se odpraviva proti zadnji točki, od koder sledi samo še spust po markirani progi. Z navudšenjem, da sva skoraj na cilju, se podava v spust. Na poti naletiva na kar nekaj blata, ki nama ne pokvari navdušenja, edino čevlji dobijo novo barvo, saj se je ponekod blato udiralo do gležnjev. Nakar prideva do glavne ceste, od koder že poznava pod to cilja. Loči naju le že nekaj 100 m. Zadovoljna pritečeva na cilj in pot je za nama.

Na cilju je slišati zelo veselo. Pred nama je bilo že kar nekaj tekmovalcev. Med drugim tudi ultraš, ki mu je uspel fenomenalen rezultat. Popijeva kozarec toplega čaja. Med tem nama sporočijo, da sva zasedla 10 in 11 mesto. Prireditelj je poskrbel tudi za tuš, ki po razmočenih blatnih poteh zelo prija. Seveda ni manjkala tudi hrana, standardni makaroni. Za tem pa je sledil še zabavno-kulturni program s podelitvami in žrebanji nagrad. Moram reči, da se je organizator zelo potrudil, tako da drugo leto z veseljem spet prideva.

Za DEŠ: Marko Horvat

Slike so povzete s spletne strani www.treking.si. Na tej isti povezavi si lahko ogledate tudi končne rezultate Slovenske treking lige.

Prilagamo povezavo do sledi (pohodniška), ki jo je za seboj pustil M. Flis.

V branje vam ponujamo tudi

1. Zaključek Slovenske treking lige – Laško Za...
2. Pričetek treking lige 2010 Časa za regeneracijo je bilo dovolj. Časa za treninge je...
3. Zaključek treking lige Letošnja Slovenska treking liga se bo s potepanjem po gorenskem...
4. Prvi treking v sezoni 2010 Peter, Marko in jaz smo bili trije mušketirji, ki so...
5. Lučka zanka – Slovenska treking liga Kot novincu pri tovrstnem tekmovanju mi je bila dodeljena naloga...

This entry was posted on Tuesday, September 28th, 2010 at 05:00 and is filed under Potepanja. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.