DEŠ – društvo ekstremnih športov

Dolgo časa smo čakali na ta trenutek in se že med zimo dogovarjali in pregovarjali kdaj bi lahko odšli na J Istre tudi z neoprenom če je potrebno, samo da bi plezali in uživali v užitkih, ki jih ponuja plezanje nad vodo. V nedeljo po dešovi tekmi(29.5) za državno prvenstvo je padla odločitev in pet najbolj zagretih smo se kljub slabi vremenski napovedi, temperatura zraka 22 stopinj, temperature vode 17, prijetno hladen jugo in več kot 80% oblačnost odločili da krenemo proti Hrvaški.

Pod do Kamenjaka iz Ljubljane je minila zelo hitro. Na srečo sem imel s sabo zelo govorečo razpoložene Idrijce in ne boste verjeli v dveh urah in pol sem izvedel ves idrijski »trač«. Fantje so bili res prava enciklopedija znanja in v bodoče jim predlagam, da napišejo kakšno knjigo o Idrcih, kajti po vsem tem kar sem slišal, so to res malo posebni ljudje, ki imajo zanimive običaje, ki so zame zelo nenavadni.

Po slabih treh urah smo prišli na naš cilj. Parkirišče na Kamenjaku je bilo praktično prazno, morje je bilo razburkano, vetrnice so se nenormalno hitro vrtele in takoj ko sem odprl vrata od avtomobila, sem bil prepričan, da sam tisti dan ne bom plezal in bom raje prebral kakšno dobro knjigo. Od Idrčanov se je slišal glas, »to so idealne razmere«, ampak sam se z njimi nisem strinjal, samo povedati nisem želel naglas. Mislil sem si svoje in komaj čakal prvega poskusnega zajčka. In resnično nisem dolgo čakal, kajti Rok se je suvereno podal v vodo in njegov prvi stavek:«Sploh ni mrzla, prav topla je«. Nisem mu mogel verjet, ampak tipo je kar plaval in ni hotel ven iz vode. Takoj se je podal na steno iz začel suvereno zategovati.

Na vrsto smo prišli še ostali in odšli v vodo z nekaj previdnosti in res voda ni bila ledeno hladna, topla pa tudi ne in tako vsi skupaj otovorili DWS sezono.

Telesna temperatura nam je počasi padala in po nekaj urah sem imel sam dovolj, preostali pa so še plezali in tudi še hladnejše popoldansko vreme jih ni odgnalo od tega. Želja po plezanju je bila prevelika. Proti koncu popoldneva, ko na Kamenjaku ni bilo praktično žive duše, razno nekaj sprehajalcev, smo se le odločili da krenemo domov. Pot do doma je bila še zelo zanimiva in dolga, padale so razne stave, med potjo smo obiskali praktično vse plezalske gostilne in pri nekaterih je pijača naredila svoje in na dan so prihajale takšne ali drugačne zgodbe, ki pa niso za v javnost(kot nekateri bolder secret placi).  :)

Skratka imeli smo se odlično, ekipa je bila vrhunska, poskusili smo plezati dokaj zahtevne plezalne probleme, ampak jih zaradi mokre skale nismo morali realizirati. Tako smo se odločili, da kar se da hitro spet pridemo nazaj, kajti Kamenjak ima res nek svoj čar, ki ga je težko opisati, če ga ne doživiš. Vsekakor priporočam obisk, ampak najbolj zmrzljivi pa naj počakajo še kakšen teden, ko se bo voda in ozračje še nekoliko ogrela.

Vse slike in kratko reportažo pa si lahko ogledate na toncic.blogspot.com.

Za DEŠ: Sandi

Foto: D. Tončič

V branje vam ponujamo tudi

1. Odprtje DWS sezone 2011 Check lista: poškodba gležnja – OK temperatura morja 18-20 stopinj...
2. Zaključek DWS sezone 2011 Zadnji obisk Stoje in Kamenjaka smo kar nekajkrat “podaljšali”. Če...
3. RazigrANA “nad vodo” Ani ni dolgčas…:) Njeno dvomesečno potovanje se niti ni še...
4. Adrenalinski vikend na Kamenjaku Z Jernejo sva kmalu po končanem šihtu v soboto odrinila...
5. I Master Series Psicobloc – BBK Klemen Bečan je v enem izmed svojih intervjujev, na vprašanje:...

This entry was posted on Monday, June 7th, 2010 at 10:06 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.