DEŠ – društvo ekstremnih športov

Zdolgočasen od sedenja za računalnikom in siten, ker je obenem zunaj lepo vreme, vzamem v roke telefon. V imeniku izbrskam številko od Matije in čez eno minuto svet postane lepši in bolj harmoničen. Ne veva še natančno kam, ampak v četrtek pičiva plezat! Kmalu pokliče še Mili, pa tudi Marko ugotovi, da ima podobne težave za računalnikom kot jaz. Alora škuadra je zbrana, za lokacijo športno-plezalnih presežkov pa je izbran Kompanj!

 Torej… Včeraj zjutraj poberem Markota in pri Militu ugotovimo, da s pretečeno osebno izkaznico lahko u stilu Joška Jorasa samo še poslabšamo mejne odnose s hrvaškimi prijatelji. Nazaj domov po pašaport, v Vipavi poberemo Matijo in beli »supercar« alias R19 z neodpirajočim se prtljažnikom že drvi 120 km/h na lepše. Pot se kar malo vleče, ko pa zavijemo proti slikoviti hrvaški vasici Roč, že več gledam proti sivo-oranžno-rumenim skalam, kot pa na cesto. Te skale bodo vsaj za nekaj današnjih ur naš dom! Med kratkim lomastenjem skozi hrastov gozd preklinjamo drsečo blatno pot, ko pridemo pod steno pa modrujemo, koliko je še tu možnosti za nove smeri. Ampak tudi te, ki so navrtane, bodo za danes zadostovale za delno potešitev plezalnega duha, ki je itak zmeraj lačen. Namestimo se na udobni in s soncem obsijani skalni polici, se naštimamo in naslednje ure nam pretečejo daleč prehitro. Šlo je pa nekako takole…

Z Matijo začneva »u izi«, Mili in Marko pa se kmalu pritožujeta nad prehitrim ogrevanjem v lepi in dolgi 6c smeri. Med Markotovim sprehajanjem po sosednji 7a+ z Matijo ugotavljava, kako obilno je mati narava poskrbela za grife v sosednji 7a. Mili medtem pridno nabira kilometre in rahlo presenečeno ugotavlja, da krimpi pa kar dobro držijo. Matija se lahkotno pomika po skali navzgor in spretno uporablja »žabico«, še posebej je zapašala na vrhu unega kapnika – se spomneš Matija? Neverjetno, ampak že je tu trda tema, zraven se prikrade še en čuden oblak, ki nam odžira zadnjo svetlobo dneva. V trdi temi pospravljamo, vsi zadovoljni z izkupičkom tega lepega dne. Marko, hvala ker si edini vzel čelko! Pri avtu si želimo, da ta dan ne bi nikoli minil, zato naštimamo ruto v smer Kozine h Mahniču. Čas je za bjrčko! A glej ga zlomka – nekdo se je odločil, da je pa ravno te dni čas za adaptacijo. Toda mi zaslužene pive ne spustimo kar tako iz rok. V Vipavi stopimo do Marjance (al kako je že una gostilna?). Pade bjrčka, dve, misli se umirjajo, prijetna utrujenost naseli telesa. Vse tegobe naših svetov so vsaj za trenutek pozabljene, na dan pa pridejo novi plani.
To je bilo to! Vse kar je bilo vmes ste pač zamudili, tako je to. Zato pa gremo še kdaj!

Pa še to…Če se sprašujete zakaj ni slikic…Tistih 7 ur in še nekaj je bilo premalo, da bi se naplezali, kaj šele da bi slikali

Imejte se lepo!

Slike je prispeval Sandi, ki je se je udeležil čistilne akcije v Kompanju.

Ni sorodne objave.

This entry was posted on Monday, January 25th, 2010 at 10:00 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.