DEŠ – društvo ekstremnih športov

Sobota zjutraj. Zunaj vreme ne obeta veliko, a adrenalin nikakor ne pusti več spati. Hitro na internet, na trnih smo že cel teden. Večina pogovorov s prijatelji in doma hitro izlušči aktualno temo. »Slovenski alpinist Tomaž Humar je umrl na Langtang Lirungu. Šest dni po tem, ko je zaradi poškodbe ostal ujet v južni steni 7227 metrov visoke gore, so reševalci našli njegovo truplo.« Ma NEEE! Pa sam’ plezat je hotu! Tega, kar počnemo, ne bodo nikoli razumeli, ampak vedno samo hvalili ali obsodili – Friedrich Nietzsche.

Na forumih smo v dneh reševanja prebirali številna negodovanja ljudi, ki so spremljali reševanje. Na večno in pogosto odvečno vprašanje zakaj pleza v gorah, je nekoč Tomaž dejal nekako takole: »V dolini se ljudje trudimo za zelo veliko oblike z zelo malo vsebine. V gorah pa smo vsi enaki, razlikujemo se kvečjemu po tem, da enemu teče pot po levem delu čela, drugemu pa po desnem.« Popolna enakost, osnovna ideja, naravno pravo. Odgovor popolnoma zadošča. V ozadju odgovora, še bolj pa načina, kako je Tomaž artikuliral svoje misli, pa je še nekaj. Namreč želja. Si predstavljate kakšna želja po plezanju mora biti v človeku, da po številnih težkih življenjskih preizkušnjah, še vedno ohraniš motiv in voljo za plezanje na najvišjem nivoju. Smrt soplezalca in samotni sestop z Nuptseja, huda poškodba po padcu doma – posledica krajša noga in delno gibljiv gleženj, medijski debakel na Nanga Parbatu – kjer pa je zmagalo življenje, pa hujša klopna bolezen v zadnjem času… Želja je bila pregloboka, premočna, neopisljiva, težko razumljiva in ni se ji mogel upreti. Denar in materialne dobrine so se ob tej želji stopile kot sladoled. Nagrada je bila največja možna – svoboda.

Kakšno nagrado pa mi je enkrat »zrihtala« mama! Bila sva skupaj na predavanju Tomaža in po predavanju sem navdušen kar na hitro zapustil dvorano, mame pa kar ni in ni bilo za mano. Končno se je pojavila – in to s plakatom v roki! V moji sobi doma se je zdaj nad posteljo bohotil plakat Tomaža Humarja. Na plakatu je pisalo »Za Mateja – Tomaž Humar«. Še sedaj se spomnim rahlo nevoščljivih pogledov prijateljev, ko sem jim pokazal plakat. Na plakatu Tomaž skoraj jezno in z vso odločnostjo zabija cepin v led. Izgledal je res močan.

In ker se je ta moč pri njemu zlila z nadčloveško voljo smo vse do zadnjega upali na njegovo rešitev na gori Langtang Lirung. Čakali smo, da bi helikopter poletel. In ker ni poletel, smo pričakovali rešitev v stilu Joe Simpson ali Aron Ralston. Resnično smo verjeli, da se lahko sam reši, da se lahko privleče v dolino po rokah, tudi po eni če je treba. Žal smo se zmotili, prišel je njegov čas.

Po vzponu na Anapurno v začetku njegove himalajske poti je Tomaž izjavil, da ga ima Himalaja rada. V zadnjih letih, ko je najvišje gorstvo na svetu hudo zdesetkalo linije najboljših slovenskih alpinistov, se zdi da ni tako. Ali pač? Kaj pa če ga je imela tako rada, da ga je hotela samo zase?

Za DEŠ: Matej Prezelj

V branje vam ponujamo tudi

1. Tomaž Humar, spletna stran Pečat, ki ga je Tomaž pustil v vrhunskem alpinizmu in...
2. Predavanje TOMAŽ HUMAR 9.9. ob 20h Plezalna in neplezalna populacija! Obilici dogodkov, ki so se zgrnili...
3. DEŠEVI VEČERI – gosta JURE ROBIČ in TOMAŽ KOVŠCA Ja, dragi DEŠOVCI, prav ste prebrali. Le nekaj dni po...

This entry was posted on Wednesday, November 18th, 2009 at 20:00 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.