DEŠ – društvo ekstremnih športov

Ekstremisti pozor. Objavljamo posebno reportažo DEŠ fleš sekcije (downhill banda), ki je poleti lomastila na jugu Francije. Baje kupujejo hišo v okolici Chaltela…

Razumem, ob tolikšni uporabi je to neizogibno, a vseeno. Kar je preveč je preveč. Brez tega je proga odlična, razgibana, na delih zahtevna, drugje pa čisti užitek.. skoraj. Poskusimo še DH progo, dobimo Avče 300m visok tobogan, Jani pobere prvo mesto ko zapelje v blato, ki sega do rotorja.

Tretji dan gremo v nasprotno smer – V Avoriaz, brutalen skupek hotelov nad 300 metrsko steno- Francozi pač Naredimo napako in se tja odpravimo s kombijem, nad našimi glavami pa žičnica s katere visijo kolesa.. bah.

Na koncu lahko rečem samo, da je bilo zakon! Bajkerji s(m)o itak vedno dobra klapa, še posebej v dobrem, ko gre slabše se raje ne zanašaj na njih

Ekstremisti pozor. Objavljamo posebno reportažo DEŠ fleš sekcije (downhill banda), ki je poleti lomastila na jugu Francije. Baje kupujejo hišo v okolici Chaltela…

Po nekaj mesecih negotovosti in rezervaciji apartmaja dan pred odhodom je 7 postavnih mladeničev 24. julija ob 00 odrinil.. ASGRFD!?!! .I. zbor je bil ob 8, zaradi Deana[dina] Franca ( 3 hiša na podmarku (031 233 266)) pa smo še uro in pol zgubljali po nepotrebnem… Pred odhodom še popravimo levo luč na kombiju in gremo. Slabo urco spanja in 8 ur vožnje pa še nešteto prašičerejskih komadov pozneje prispemo v Les gets. Zakon se spremeni, ceste pripadajo kolesarjem, njihov prestol so okoliški hribi, z njih se kotalijo v množicah. Le občudujemo lahko lepo vidne traile na obeh straneh življenjsko zelene doline. 5km naprej smo že v cilju- Morzine. Garmin nas spet zajebe, po 5 krogih skozi središče mesteca končno najdemo Le Chalet. Vidno izmučeni po dolgi vožnji se namestimo, požremo vso hrano ki nam je ostala in se spogledamo. Zmatrani smo ku psi, kej nrdimo? Izbira je logična in edina- GREMO FURATTT! V dveh skupinah se zapodimo na pobočja Morzina.

Prvi vtis: genialen sistem obešanje dveh koles na kabino, kolo se obesi za vilo, s pedalom pa utrdi. Hitro, preprosto in brez nevarnosti za poškodbe.

Na vrhu globoko zajamem sapo. Končno! Kot na slikah začetek skozi hiško, dolinca, par band lep skok iz bande, proga postaja bolj strma, vseskozi bande, skoki… IN MILJARDA PREKLETIH BRAKE BUMPOV…

Razumem, ob tolikšni uporabi je to neizogibno, a vseeno. Kar je preveč je preveč. Brez tega je proga odlična, razgibana, na delih zahtevna, drugje pa čisti užitek.. skoraj. Poskusimo še DH progo, dobimo Avče 300m visok tobogan, Jani pobere prvo mesto ko zapelje v blato, ki sega do rotorja.

Dovolj nam je tega, gremo raje v Les gets na drugi strani hriba. Mater je hudo tukaj si mislim, ko ga žgemo po singlci proti omenjenemu kraju. In to je samo povezovalna proga… Prvi objekt v Les getsu nas pričaka 50meterski lesen mostiček. Waaa! Sledijo skoki primereni za U12. Za vse mora biti poskrbljeno. Spet smo na široki, bandasti, poskočni in spet zelo zdelani progi, ki se konča v samem središču vasi. Vrh parka je razgiban, nekaj skokov, tudi doubli so vmes, spet luknjasko. Poskusimo proge na desni strani gore, mogoče je boljše. Woop, ni tako zrito- zmaga! Precej strm teren, miljoni band a gre. Utrujenim je to dobrodošla novica. Zapeljemo se do northshora,, ki pa je še v izgradnji, končan je le spust okrog drevesa, kot v filmih… Za gor pa kot pri nas, le kolo je bližje žičnici tako da le ta veselo klepetajo z žičnico… Zavijemo v jump park 2, vozim za Rokom. Hop čez ez prvi table, samo opazujem ga ko na mrtvo preleti doubla čez celo progo. Saj ni tako velik a vseeno… sledi del proge z bolj modernimi objekti, leseni step-upi, wallridi, par čudnih doublov. Lepo se tukaj, ni pa ovir zavidljivih velikosti… Odpravimo se domov, gremo po zgornji linji, da ulovimo še eno furo v Morzinu. 20min kasneje še vedno rinemo v hrib, mater na zemljevidu deluje to ravno… Z hudimi napori prispemo do apartmaja kjer okupiramo zelenico pred hišo in se z užitkom predajamo okusom hmeljevega napitka, kar postane nepogrešljiv del vsakdana. Hitro zaspimo ker nas ju3 čaka dolg dan.

Zjutraj spet v Liže (Les Gets), spet vse ruka zato gremo na drugo stran doline, na zelo strmo, a na delih zabavno progo. Dan zabijemo tam okrog, poskusimo še eno Dh progo, ki poteka po kanjonu potoka, vmes zelo dolg lesen odsek, lepo je.

Tretji dan gremo v nasprotno smer – V Avoriaz, brutalen skupek hotelov nad 300 metrsko steno- Francozi pač Naredimo napako in se tja odpravimo s kombijem, nad našimi glavami pa žičnica s katere visijo kolesa.. bah.

Prispemo tja, 1modra proga, 2 rdeči in ena črna. Poskusimo rdečo. Wowow. Odlično speljano, raznoliko, vsega je dovolj, skokov, lesa, skal. Zakon. Druga rdeča, podobno, zakon, furamo med 3m visokimi borderskimi raili. Črna. Hudooo:D zelo spustaški deli pomešani z deli samega užitka. Specialno. Modre ne gremo, ker je 100% za pičke. Pozneje ugotovimo, da je začetek eden izmed najboljših v alpah, idealna linja za žganje, užitek zagotovljen. Lepo je tukaj a gremo naprej! Čez še en hrib, tokrat v Chatel. Kot drugje v Francoskih parkih nas pričaka singlca. Uživamo po neskončnih zavojih, ko se nam odpre pogled čez dolino. Seveda vsi prvo opazimo ogromen drop, pod njim pa res pravo splopestyle progo. Pričakovanja so na vrhuncu, saj takšne ni še nihče videl. Na žalost je nismo poskusili še celih 24 ur. Izkaže se, da je ta slopestyle ena sama brutaliteta. 4m drop, lending pa kamnolom. Kdo bi skočil to? Na koncu še 8meterski doble čez jezero. Za norce. Spustimo se v spodnji del parka kjer najprej izberemo North shore linjo. Dolgi, raznoliki objekti, vmes pa dirt park, še malo lesa, jump park na koncu. Je lahko bolje? Dvig z žičnico pokaže da je. Proge na obeh straneh, urejenost v nulo, res pravi bike park. Čisto na koncu še pravi old school freeride. V hipu se počutiš kot kakšen Shandro v nwd2… Chatel izstopa še po eni lastnosti, namreč park so širili na dveh koncih istočasno in pri tem niso preprečevali prevoznosti prog. Zelo fer in zelo profesionalno.

Naslednji dan: Švicarskoj. Hop na 2200m nato pa skozi oblake proti Les Crosetsu. Zgrešimo, zato se spustimo po makadamski poti. Jajca. Na zemljevidu je označenih nekaj prog a bolj nas vleče globlje v domovino Milke. Še en hrib gor in smo v Champeriju. Sledimo tabli Piste du mond cup, označena s črno.

Da vidimo, ali je Hill res tako dober ali je ta proga še ena izmed nesrečno označenih s črno barvo. Začetek po travniku, malo je strmo, a nič hudega. Zraven traila vseskozi napeta bodeča žica. Že zato si zasluži črno si mislim. Prvi gozd, brutalna korenina seka celo pot, za njo stopnica, vse je mokro od včerajšnjega dežja. Silimo naprej, proga iz zelo strme prerašča v

FFFFAAAAAAAKKKKK OOOFFFFFFFFFF!!!!!

Drsi se kot v toboganu, še peš je težko. Kmalu bo kakšen lažji odsek…NOT! Janes prebije gumo, po popravilu hitro drop v bando. BAMMM. Pešačimo naprej. Banda, strmina, banda v strmini, nemogoč wall ride, po njemu strmina, pa double lenda v nekaj podobnega vdrtini 30cm pred bando, a sem omenil da so mokre korenine povsod?!? Kaj pa strmino? To ni mogoče, Uradno je Samuel Hill najboljši spustaš PIKA! ! Prispemo na cesto, kjer lahko stojimo brez nevarnosti padca v globino. Ekipa ena sporoča, da so spodnji del »prefurali« v 25 minutah, od tega 10% na kolesu. WUHUU. Nikoli še nisem bil tako vesel asfalta, ko ga končno dosežemo… Dovolj Čamperija, spet smo na 2200m. Ločimo se v 2 ekipi, ena leti v Avoriaz, da bo še kaj od dneva, drugi gremo na singlco proti Chatelu. To je tistih 10 poti skupaj, ki jih lahko vidimo na ogromno fotkah, pa tudi v Kranked 7 je. Po krajšem vzponu smo tam. Gora na desni, dolina na levi, vmes pa deviška singlca. Tukaj spoznaš, kaj gorsko kolesarstvo sploh je! Spust je nepozaben!

Med temi kraji je mineval naš teden v zelenih Alpah. Prvi trije dnevi so minili brez ene prebite zračnice, žal se je pozneje vse vrnilo in v četrtek so 3 jeznoriti dešovci peš domov. In peš je pot zelo dolgaaaaa… Kaj smo še zlomili: v10, 2x menjalnik, nosilec menjalnika, 2x ketna, boxxerji 10 team niso več kot so bili, nekaj špic, kup zračnic,… vsaj dokaz imamo, da nismo samo pili bire pred apartmajem in jedli brija ampak tudi nekaj furali…

Zadnji dan pa še hop do diskača po mednarodni spor, a vse smo preživeli. Zjutraj počistimo plac, spakiramo, poberemo varščino in pičimo na drugo stran Chatela. Na srečo se nobenmu ni dalo furat zato se zapeljemo 5km naprej čez mejo, v Morgins. Trije neutrudni mladci se odpeljemo gor in prijetno ugotovimo, da je tudi ta park na nivoju, par hudih objetkov, par dobrih prog, zadnji dan res zakon furanje, bilo bi ga več, pa je bila večina sitna in slaba od prejšnje noči.

Na koncu lahko rečem samo, da je bilo zakon! Bajkerji s(m)o itak vedno dobra klapa, še posebej v dobrem, ko gre slabše se raje ne zanašaj na njih

Lepo je blo, drugo leto najmanj 2 tedna. Pa hišo si nekoč kupmo tam.

Seos! Winko