DEŠ – društvo ekstremnih športov

Plezalna javnost,

ponovno se nam iz Amerike oglaša Rok. Kot boste lahko prebrali in videli, postaja pravi medicinski fenomen, saj navkljub poškodbi gležnja vztrajno “hribolazi”. Kot boste videli, je pravi ROK, katerega tekmovalni duh ponese nad območja bolečine. Maja in Matic pa pridno nabirata vzpone.

Dragi Dešovci in Dešovke,

Prvo lep pozdrav iz Amerike oziroma Yosemitov. Končno se nahajamo v plezalnem raju, pa čeprav je malce preveč zagužvan s turisti. Kot vam je g. Čotar sporočil, sem imel na začetku tega potovanja nezgodo in to že četrti dan plezanja, ko sem poskusil prosto preplezati smer Atlantis 5.11c s sprotnim nameščanjem. Ta smer se nahaja v Needels-ih v Seqoia Nacionalnem parku. S prva sva se z Maticem ogrevala v lažjih smereh, nato sva pa kar udarila po tej prelepi smeri, ki mi je pustila pečat. Po obisku urgence je bila s prva diagnoza zdravnikov, da nimam zlomov, ampak zelo hud zvin, naknadni pregled ortopeda pa je bila ugotovitev zloma gležnja, kar so mi dva dni kasneje sporočili v San Francisco, ko sva ravno pobrala Majo na letališču. Noga je postala bolj podobna Hulkovi, kot človekovi. Moje sanje so kar spuhtele. Kaj zdaj?

Za začetek smo se odločili za plezanje v okolici Bishopa, ki je tudi nekaj posebnega, saj se plezanje zelo razlikuje v zelo kratkih razdalijah: plezanje po osamelcih v puščavi, po hribovitem svetu zaledja,… Maja in Matic sta kar napadala, jaz pa treniral hojo z berglami po peščenih sipinah. Muke in muke… Nato smo se preselili v Tuolumne Meadows, kjer sta naša dva napada daljše smeri pa tudi težavnostno malce težje. Tam sem začel z mojo novo rehabilitacijo, močenje noge v mrzlo jezero, razgibavanje in končno po devetih dneh sem ponovno začel hoditi! Sam sebi nisem mogel verjeti! Maja me kliče Fenomen.

Tam sva srečala našega Markota, ki je z Andrejem Ercegom uspel preplezati smer Pozitive Vibration v Incredible Hulku (High Sierra). Zakon. Nato sta se odpravila južneje poskusiti še dve smeri, eno v Keeler Needle, drugo pa malo severneje. Smeri izstopita na višini čez 4000m nmv in že tako plezanje je kar mučno, s tem da sta se odločila za pristop k tem vzponom od avta do avta.

Zdaj smo pa v treh nastanjeni v Camp 4 (Yosemite valley). Matic ima novega soplezalca, jaz sem pa točno na 14. dan po nesrečnem padcu začel balvanirati! Seveda je naslednjega dne sledila daljša lažja smer, naslednjega še daljša in malce težja. Moj varuh Maja pa me stalno nadzira, da ne bi bilo nepotrebnih nevšečnosti. Danes greva kolesariti, saj morem razgibati to zakrnelo zadevico. Bolečine me spremljajo že celo odpravico, tako pri srcu, kot tudi v nogi. Veseli me dejstvo, da zmorem plezati težavnosti, ki jih zdravi s težka plezajo. Zanimivo je bilo, ko me je mladenič, ki je plezal pred menoj vprašal, če me noga boli in kaj se mi je zgodil. Moj odgovor je bil, da mi bolečina niti toliko ne pomeni, kolikor mi je v veselje, da z zlomljenim gležnjem po 14ih dneh spet plezam. Takrat se je malce zamislil in v smehu dejal, da sedaj njega bolj boli njegov ponos, ker se je sam toliko trudi v tej smeri, nato pa pride nekdo, ki je polomljen in zategne isto smer…. Lepo se je smejati… No v prihodnosti pa še kaka novička več…

[Show as slideshow]

Lep pozdrav

Rok

V branje vam ponujamo tudi

1. glas Amerike Marko nam lepo dozira dogajanje v Ameriki, bolj točneje v...
2. AMERIKA 2009 – samo poškodb NE! Draga plezalna javnost, v branje Vam predajamo plezalno uživaštvo, ki...

This entry was posted on Saturday, September 26th, 2009 at 11:24 and is filed under Potepanja. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.