DEŠ – društvo ekstremnih športov

Po teku v Lučah, sva bila z Markotom pred štartom 5 tekme v okviru Slovenske treking lige, polna samozavesti. Priprave v mesecu pred tekmo niso bile tako intenzivne kot za Lučko zanko. Nastop pa je minil brez nepogrešljive, zakaj nepogrešljive izveste v nadaljevanju, GPS naprave.

Tokrat sta se nama pridružila tudi Matej in Blaž, katera sva z Markotom izbrala, kot potencialna kandidata za sledenje. Zelo optimistična izbira.

Tekma se je za naju in še par sotekmovalcev zapletla kmalu po štartu. Sledil je tek do prvega resnejšega vzpona. Nato smo pri Potočah prečili proti KT1 – Babi, no vsaj mislili smo tako. Sledil je res strm vzpon na »Babo«, ki pa to ni bila. Prvi v skupini samozavestno zatrdi da smo malček zašli. Hodimo po zame neznanem grebenu in kmalu se začnemo strmo spuščati. Občutek o trenutni smeri je bil vedno slabši dokler ne dosežemo Koče na Čemšeniški planini. Fuuu,… Nekajkrat sem bil na Čemšeniški planini in nikakor se mi to ni zdelo vredu. Prijazen pohodnik nas usmeri nazaj po isti poti z besedami da do Babe je z našim tempom kakih 20min. Teh besed res nisem bil vesel, malček jezen nase in jezen na nič krivega, ki nas je nevede zapeljal na ogled Čemšeniške planine.

Končno dosežemo prvo kontrolno točko. Označimo tekmovalne kartončke in se podamo naprej. Prvi tekmovalci v pohodniški kategoriji so bili pred nami dobre pol ure. Res dober zalogaj časa smo si nabrali že ob začetku. Kmalu sva z Markotom ostala sama in se v teku odpravila proti Planinski koči v Hudičevem borštu, kjer sva spet zašla z idealne smeri proti KT3 na Kališču. Po skoraj neprehodnem in izredno strmem pobočju Zaplate se spustiva nazaj na pot. Tu kmalu doživim krizo. Popolnoma izpraznjen hodim po gozdni poti. Pojem dve energijski tablici, ki mi malček pomagata. Vzpon do Kališča mi res ni šel najbolje.Markotove besede še najbolje opišejo moje trenutno stanje. «Pravijo da slika pove 1000 besed, njegov obraz pa je povedal samo 2 “DOST MAM”.« Na vrhu sem bil izčrpan do te mere, da nisem opazil po Markotovem mnenju lepe koče na Kališču. Do KT4 – Izvir nas je ločilo zgolj 15min hoje po lažjem terenu, katerega sem izkoristil za »počitek«. Z izvira smo se vrnili do Koče koroškega odreda na Kališči in se spustimo pod tovorno žičnico proti zadnji kontrolni točki KT5 pri cerkvi Svetega Miklavža.
Spust je bil res nor. V Razdalji 2,5km se spustimo za 1km višinske razlike. Izredno strm in za mene izredno dolg spust. Ta kombinacija pa pomeni izčrpanost, kakšen padec, kar nekaj skoraj padcev (hvala drevju ki je bilo v tistem trenutku na poti) in seveda krči. Na tekmi v Lučah nisem s krči imel nobenih problemov, tokrat pa v primerjavi z Bovcem zgolj s krči v mečih. No nekaj časa sem celo hodil proti nazaj, ker edino tako sem lahko napel mišice na mečih in hrati nadaljeval s spustom.
Vmes z Markotom spet malček zaideva s smeri in kot nalašč po nepotrebnem v hrib. Zelo naju je razveselila oznaka, katero je narisal tekmovalec s katerim smo pričeli spust in naju je vodila točno do KT5. Vmes je bilo dovolj časa za dvom in v meni ga je bilo veliko. Pred sabo zagledam Markota, ki me čaka. Takoj sem pomislil, da sva se ponovno izgubila. Prebral je izraz na mojem obrazu in prav s previdnim tonom odgovoril da sva pri KT5. S cerkve pri Svetem Miklavžu se je lepo videl najin cilj. Jezero pri Predvoru. Pot izbereva kar direktno proti jezeru. Vmes morava prečiti še potok in končno prispeva do cilja.
Za publiko v cilju sem komaj spravil toliko energije da sem do tja pritekel. V cilju sta naju glasno pozdravila Blaž in Matej, ki sta bila že udobno nameščena na stolih v družbi hladnega piva. Po kratkem pogovoru sta nama zaupala, da sta na svojem prvem trekingu dosegla odlično drugo mesto. Tako se je še najbolje izkazalo, da je bila najina taktika o sledenju zelo optimistična.

Rezultate, GPS sledi in še marsikaj več si lahko preberete na www.treking.si.

Vsekakor je bila tekma super. Organizacija je bila, kot na vseh tekmah doslej, izvedena profesionalno s kančkom domačnosti. Sedaj pa regeneracija in trening za naslednjo tekmo, ki bo na dolenjskem. Komaj čakam

Slike so povzete s spletne strani www.treking.si

V branje vam ponujamo tudi

1. Treking 2009 – Bovec Pred nami sta se odvili že dve tekmovanji v sklopu...
2. Lučka zanka – Slovenska treking liga Kot novincu pri tovrstnem tekmovanju mi je bila dodeljena naloga...
3. Prvi treking v sezoni 2010 Peter, Marko in jaz smo bili trije mušketirji, ki so...
4. Zaključek slovenske treking lige 2010 Zaključek letošnje treking lige je bilo na Jezerskem. Vreme je...
5. STL – Jugovzhodni treking DEŠeve barve na Jugovzhodnem trekingu tokrat ni zastopal nihče. Malorka,...

This entry was posted on Thursday, September 3rd, 2009 at 09:30 and is filed under Aktivnosti. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.