DEŠ – društvo ekstremnih športov

Kot novincu pri tovrstnem tekmovanju mi je bila dodeljena naloga oziroma čast da opišem dogajanje. O čem pravzaprav teče beseda? Seveda to je letošnji četrti dogodek Slovenske treking lige, ki je zopet kot svojo postajo izbral Luče. Nekako se že govori da je to eno izmed prizorišč, ki slovi po težavnosti kot tudi pod lepoti narave.

Zame se je vse skupaj začelo dobrih 14 dni pred tekmovanjem, ko sva s svojim sotrpinom ekipe DEŠ PAD pričela s treningi. Na skupnih treningih sva se odpravila na povprečen hrib višine okoli 900 metrov. Kar sva kar zelo hitro opravila, brez nekega hudega naprezanja. Nekaj dni pred tekmo sva opravila dva zaporedna vzpona in spusta, kar nama je vlilo veliko volje do tekme… Dnevi so minevali, do same tekme sta nas ločila smo še dva dneva. Vremenska napoved pa ni nič kaj bleščeča. Sicer napovedujejo samo nekaj milimetrov dežja pa vseeno ni prijeto si misliva. Malo v skrbeh vendar z velikim optimizmom pričakujemo tekmo in verjameva v lepo vreme. V petek dopoldan vremenska napoved ni bila nič kaj spodbudna saj je napovedovala vse več dežja. Upanje na tekmo je vse bolj ugašalo nakar je v popoldanskem času padla odločitev organizatorjev da se tekma prestavi na nedeljo. Za nedeljo je vremenska napoved zelo lepa, vendar naju vseeno malo skrbi razmočenost terena, saj je v soboto deževalo čez cel dan. V soboto v poznih večernih urah ekipa DEŠ PAD enoglasno odloči da na tekmovanje gre v vsakem primeru in da na samem startu odloči o usodi tekmovanja.

Napoči dan D. Prva stvar ko se prebudim pogledam skozi okno, kar mi pričara nasmeh na obraz. Seveda zunaj je jasno, skoraj ni videti oblačka. Brž se odpravim na zajtrk poln energije, ki jo bom seveda neizmerno potreboval. Pripravim si opremo in že se odpeljeva proti Lučam. Že na sami poti občudujeva lepote narave, ki se neizmerno bohotijo v soju sončnih žarkov. Nebo je brez oblačka, vidljivost kristalna, najino veselje pa nepopisno, saj nama je že takrat jasno da bo to prelep dan za tekmo. Čas teče in vse bližje sva prizorišču, razgledi so fascinantni. Končno prispeva, takoj se oblečeva v tekmovalno opremo in se odpraviva na registracijo. Ravno ko sva prišla je bil start ULTRA kategorije. Bilo je približno 15 korenjakov na startu za to najdaljšo 42 kilometrsko preizkušnjo z 3300 metri vzpona. Ko so naznanili start so se hitro pognali v dir, kot da bi bilo samo nekaj kilometrov pred njimi…

Odpraviva se k mizi za registracijo da opraviva formalnosti. Ob registraciji dobiva zemljevid, opis kontrolnih točk in kartonček na katerega bo potrebno narediti 9 lukenj, da bo tekma za nami… Seveda že ob samem prihodu takoj opaziva predstavništvo GARMINA, kamor se zapodiva takoj po registraciji saj je bilo rečeno da naložijo koordinate kontrolnih točk. Na to sva zelo računala, saj nama orientacija s kompasom ni ravno blizu . Uspešno urediva vse obveznosti in vneto pričakujeva začetek. Čas začetka se zelo hitro bliža in vse več tekmovalcev se zgrinja na start. Sledi predstavitev trase. Vsi utihnemo, pozorno poslušamo in opazujemo na zemljevidu kje nas bo vodila pot, ter se trudimo vsrkati čim več informacij, ki nam kasneje morda pridejo prav. Trasa predstavljena, organizatorji niso več zgubljali besed in že smo se pognali na pot. Dogovorila sva se da na začetku ne dirjava prehitro naprej in prvih nekaj metrov lepo hodiva, nakar se začne naš prvi vzpon, časa za počasno ogrevanje ni saj se pot kar naenkrat postavi pokonci. Vzpona kar ni bilo konec, skupina se je zelo hitro trgala. Nekateri so pobegnili naprej večina pa jih je ostala zadaj. Malo pred prvo kontrolno točko naju dohiti dekle, ki pa se kmalu odloči da se nama pridrži, saj sva bila zelo samozavestna glede navigacije . Kmalu smo bili pri prvi točki in že smo drug drugemu z največjim veseljem preluknjali prvo točko na kartončku in takoj odhiteli naprej. Enoglasno smo se odločili da poizkusimo po bližnjici do druge točke. Pot nam je zelo popestrilo gradbišče nove ceste, kjer ni manjkalo velikih kupov in polno podrtega drevja, kar je zelo oteževalo prehod, vendar nam je uspelo. Do druge točke smo prišli brez večjih težav in seveda brez da bi se izgubili kar je najbolj pomembno…

Na drugi točki smo srečali še nekaj sotekmovalcev. Odločili smo se da skupaj nadaljujemo proti tretji točki, naš pakt ni trajal kaj preveč dolgo saj je strmina naredila svoje in nekateri so malo ostali zadaj. Tudi nam so koraki postajali vse težji, vendar smo si upanje vlivali z opazovanjem razgleda na dolino, ki sej je v vsej svoji lepoti bohotila pod nami. Prebili smo se do vrha in že zagledali pastirsko hišo ter ob njej kontrolno točko, kot nam je bilo povedano ob predstavitvi. Planina Javorje je najvišja točka naše poti nahaja se na 1599 metrih.
Odhitimo naprej po nekaj minutah hoje že ozremo prvi prelom poti navzdol, kar mene zelo razveseli saj malo spremembe ritma zelo pomaga. Pri četrti kontrolni točki smo bilo kot bi mignil. Malo smo se podkrepili s pijačo in suhim sadjem in že smo nadaljevali pot proti Snežni jami. Pot je bila zelo razgibana na trenutke zelo ozka in izpostavljena, tako da je bila potrebna kar precejšna previdnost, da se ne zgodi kaka nepotrebna nesreča. Uspešno smo se prebili še do ene kontrolne točke.
Pogled na karto in opis nam pove da sledi spust za dobrih 700m, tako da je pred nami kar nekaj klanca, ki ga izkoristimo da malo pridobimo na času. Kot bi mignil smo na zdaj že šesti kontrolni točki. Prečkamo reko Savinjo in se odpravimo proti naslednji točki, vendar tukaj smo želeli preveč direktno na točko tako da smo po nekaj 10 metrih ugotovili če ne želimo plavati bo treba obrnit. Nadaljevali smo pot ob glavni cesti, kot je predlagal organizator in kmalu smo ozrli smerokaz, ki ga je rastlinje skoraj preraslo vendar se je splačalo malo bolje pogledat saj je to bila smer za našo 7 kontrolno točko. Pot se ponovno začne vzpenjat in malo pred kontrolno točko se popolnoma postavi pokonci, tako da smo priplezali do vrha in že vidimo jamo. Jasno sledimo navodilom. Odpravimo se skozi jamo in navzgor in že zagledamo kontrolno točko.
Odhitimo naprej, noge niso več tako lahke kot so bile nekaj kontrolnih točk nazaj tako da korak postaja vse težji, pot pa razgibana veliko kratkih vzponov in spustov. Borbe v glavi so vse večje. Dohitimo dva pohodnika, ki lezeta levo v breg, nakar pogledamo kaj naj bi bilo tam tako zanimivega in ozremo kontrolno točko, še sreča si rečem ker bi drugače tekli mimo . Komaj prilezemo do kontrolne točke da preluknjamo kartonček. In že oddirjamo proti 9 zadnji kontrolni točki. V glavi ponovno kanček veselja saj je to zadnja kontrolna točka. Pot v veliki večini po ravnem. Energije za tek skoraj ni tako da večinoma hitro hodimo. Na poti nam otroci ponudijo pijačo, stvar je delovala kot na nekem profesionalnem maratonu, brez ustavljanja, saj smo v hoji popili in kar se je le dalo hitro oddirjali naprej. Vse skozi oprezali za A-drogom na katerem naj bi bila zadnja kontrolna točka, vendar ob vsakem A-drogu, ki ga srečamo smo bolj razočarani ker ni bil pravi. Nakar v gozdu vidimo sporočila organizatorjev da je kontrolna točka malo prestavljena in da se nahaja 200 metrov po tej poti na kateri se trenutno nahajamo. Super si rečemo in odhitimo naprej, po nekaj minutah nam nekako ni šlo v glavo kako se lahko 200 metrov tako vleče. Sigurni smo bili da je bilo vsaj 3 krat toliko. A vseeno nam je uspelo priti do zadnje točke, kjer se je nabrala kolona tekmovalcev, kot na blagajni v kaki trgovini. Preden smo prišli na vrsto da naredimo zadnjo luknjo na kartonček, smo se še malo odpočili, kar pa tudi ni bilo tako slabo, vsaj jaz se nisem pritoževal . Sedaj sledi samo še spust proti cilju. Noge so kar naenkrat dobile zagon. Ko smo prišli do točke od koder se je videl cilj smo kar poleteli in zdirjali proti cilju kot da nebi bilo za nami že več kot 20 kilometrov muk. Veselje je nepopisno da smo zaključili s to težavno potjo.
Na cilju nam organizatorji čestitajo za uspešno prestalo pot. Sedaj pa na zasluženo kosilo, ki so nam ga pripravili da se po naporu malo podkrepimo.

Luče 2009. Za slike se zahvaljujemo STL Garmin – Slovenska treking liga.

za DEŠ: Marko Horvat

V branje vam ponujamo tudi

1. Treking 2009 – Okrog Storžiča Po teku v Lučah, sva bila z Markotom pred štartom...
2. STL – Jugovzhodni treking DEŠeve barve na Jugovzhodnem trekingu tokrat ni zastopal nihče. Malorka,...
3. Zaključek slovenske treking lige 2010 Zaključek letošnje treking lige je bilo na Jezerskem. Vreme je...
4. Treking 2009 – Bovec Pred nami sta se odvili že dve tekmovanji v sklopu...
5. Lučka priporoča Turčijo Z dopustovanja v Turčiji se oglaša Lučka Franko. Čeprav dopust,...

This entry was posted on Tuesday, July 28th, 2009 at 20:39 and is filed under Aktivnosti. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.