DEŠ – društvo ekstremnih športov

20 kilometrov dolžine in 1300m vzpona. To nas je udeležence 3. tekme v Slovenski treking ligi čakalo v Bovcu.

Čas za priprave na tekmovanje se je iztekel. Skupina tekmovalcev, pohodnikov, dvojic in posameznikov se nas je zbrala pred štartno črto. Pok strela nas je pognal po progi kot čredo goved. Sam pa sem bil še največji teliček, poln adrenalina in 100% presenečen nad štartom, ki se je iz pohodniške kategorije takoj prevesil v tek na dolge proge. Tako sem bil zmeden, da sem še dihati pozabil. Pred mano moja druga polovica že maha naj malo pospešim.

Po pravici povedano, teka na pohodniški trasi res nisem pričakoval, vsaj na štartu ne. Moj zaostanek je pridno rasel do prvega odcepa. Kjer kar naenkrat vsi vodeči tečejo proti meni. Ponovno zmeda v glavi? Zgrešili so. Jaz in »moja taktika« je pokazala prve uspehe. Še vedno sem na trasi dolgo 20km ostali so si jo že malček podaljšali. Vidim da ni šale in spravim glavo v red ker, kondicije za se izgubiti in se nazaj najti res nima. Kaj šele ob takem tempu. Prve tri kontrolne točke so za nami. Kot tudi potrpežljivost Čotarja za čakanje name (drugi del para). S Staničem potegneta naprej in kaj kmalu ju ne vidim več. Srce mi že trese pogled, sapnik kmalu preozek in široko odprte znojne pore. Pred mano je vzpon kot tudi slika na višinski graf trase. 1300m vzpona sedaj in to v pičlih 3km. Zagrizem in glej ga zlomka spet neka skupina, ki gre nasproti mene. Tik pred mano izberejo odcep, katerega sam sploh nisem videl in vodi strmo v hrib. Ponovno so me rešili pred neznankami bovških brezpotij. Vidim da ne bo heca. Kmalu si izberem žrtev, kateri moram za vsako ceno slediti, ker brezpotja me trenutno res ne zanimajo. Kmalu me dohiti gospa, ki mi ulije kar precej vzpodbudnih besed. Če bi se videl v ogledalu bi kmalu vedel zakaj vsa ta vzpodbuda. Z mislimi lovim Čotarja in Staniča, kje daleč morata že biti in hrati tako bližje cilju. Jaz o volku za mano pa kar naenkrat Čotar in Stanič. Ja zgubila sta se. Me prehitita in nadaljujeta v res hudem tempu. Vedno težje sledim moji »žrtvi«. Končno pridemo do točke kjer se pot obrne navzdol. Vmes sem pojedel polovico zalog raznih energijskih pomagal. Ob spustu pridem malo k sebi, se nadiham in celo spregovorim par besed z »žrtvijo«, ki mi mimogrede namigne da tekmuje v ultra kategoriji (40km, 2500m vzpona). Za to informacijo sem mu bil res hvaležen. Spodbudne besede gospe so vsebovale tudi: »boš pa nadoknadil s tekom navzdol.« Že po 500m teka se zvrnem na mokri travi. Telo ni ravno odreagiralo in padec je bil vsekakor občudovanja vreden. Kdor je pa zamudil prvega, je kaj kmalu lahko občudoval ponovitev – drugič. Pri drugem me je že preletela misel, kako mehka je ta trava in kako hudičevo sem potreben te horizontalne drže. Se poberem, nadiham, stresem noge in počasi nadaljujem u upanju, da bom uspel nekaj zaostanka nadoknaditi. Kmalu me zagrabi krč v stopalo. Iščem primerno skalo na kateri raztegnem mišico in krč popusti. Seveda ne za dolgo. Na poti do predzadnje kontrolne točke, ki je bila v karavli, sem imel še kar precej dela s krči v stopalu in mečih. Prestopanje podrtih dreves se je vedno končalo s krčem v mečih. »Spijem« energijski gel, si otežim dihanje za kaki dve minuti, o okusu raje ne bom. Pomagalo je, celo toliko da sem ponovno začel teči.

Strmina je popustila in jaz še vedno tečem. Za trenutek se ustavim in bum, bum bum, bum. Zagrabi, zagrabijo me krči v mišice malo nad koleni. Prav lepo je bolelo, želim na nek način raztegniti mišice in še en bum – krč v meča. Komaj se rešim krča v mečih. V kolenih ne popusti, bolečine se navadim, vendar kolen ne morem upogibati. Kakih 100m hodim kot “robocop”, v glavi se mi med tem odvrtijo razni filmi z miljon zaključki. Ne vem kaj sem naredil, da je vse skupaj popustilo. Vem pa kaj ne smem narediti, da se kaj podobnega ne bi ponovilo. Ob vsem tem izgubim stik s tekmovalci in se znajdem sam sredi gozda. Nadaljujem po poti ki vodi navzdol. Pred hišo se usedem, potegnem ven zemljevid. Domačina povprašam kako najhitreje pridem do naslednje točke na zemljevidu in nato nadaljujem. Pot je vodila ob Soči, ki je lepo hladila pregreto telo. Kake 2 km hodim, brez potrditve, da sem na pravi poti. Končno me le dohiti tekmovalec z iste kategorije. Z njim nato nadaljujeva od predzadnje točke do cilja. Res se mi na Bovec Trek Race ni uspelo izgubiti, za kar so moje noge še kako hvaležne.

Kljub vsem tegobam je bilo super. Izjemno vzdušje med »tekmovalci«, organizacija, naravna lepota in seveda premagana pot, vse to so razlogi za obisk naslednje tekme.

V cilju sem še kaki 2 uri hodil izredno na trdo in počasi. No nekaj energije pa je ostalo za popoldansko igranje odbojke. V Bovcu smo prespali in se naslednji dan odpravili v Trento malček poplezat balvane. Vmes na črpanje bolečine s kopanjem v tolmunih Lepenščice kar res pomaga. Kljub temu, da je voda mrzla (5cm)

Še nasvet:
1 leto premora in 5km teka pred tekmo za Slovensko treking ligo preverjeno ni dovolj. Sami ugotovite kaj vam manjka. Premora ali teka

V branje vam ponujamo tudi

1. Treking 2009 – Bovec Pred nami sta se odvili že dve tekmovanji v sklopu...
2. Mojstrana – Vršič – Bovec Ok, roke in zgornji del telesa smo nekako natrenirali. Kaj...
3. DOS RACE EXTREME 2010 V četrtek se bo ob 20.00 v Postojni pričela 4....

This entry was posted on Sunday, July 19th, 2009 at 07:00 and is filed under Aktivnosti. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.