DEŠ – društvo ekstremnih športov

Goba je legendarna osapska smer, ki sta jo leta 1986 v direktnem televizijskem prenosu preplezala Tadej Slabe in Srečo Rehberger. Poteka čez osrednji, močno previsen del velike stene v Ospu. Občutek izpostavljenosti pri plezanju je kakor če bi posamezne smeri v sosednji Miški sestavil eno nad drugo, lepota posameznih raztežajev pa je primerljiva z najboljšo ponudbo oblegane sosede.

Jeseni 2006 sva s Tomotom, po prekrokani noči in nenačrtovanem bivaku v Ospu, neko nedeljsko dopoldne naskočila televizijsko legendo. Plezanje je potekalo tekoče in v izmenjujočem vodstvu sva na pogled priplezala do 5. raztežaja, ki nosi najvišjo oceno. Marsikateremu korenjaku se je v tistem raztežaju že strlo srce in tudi midva se nisva izneverila padcu iz rumenega previsa. Vzpon sva dokončala s sklepom, da bova kmalu poravnala račune.

Vrnila sva se šele lansko pomlad in ob zamenjanem zaporedju raztežajev ponovila neuspešno zgodbo. Takrat sva prišla do ugotovitve, da bi si bilo dobro zapomniti kakšen oprimek vsaj v najtežjem raztežaju. Ob tem sem se sam vedno bolj navduševal nad idejo, da bi celoten vzpon opravil kot prvi v navezi, Tomo pa se je Gobe preobjedel in se raje razgledoval po njenih sosedah.

Hotel sem se okusiti igro plezalnih zvezd, ki si ljubosumno prisvojijo vsak raztežaj, medtem ko jim varovalec vdano sledi, a nazadnje prišel do sklepa, da je tolikšna sebičnost privilegij velikih. Celo leto sem namreč zaman iskal oprodo za svoj podvig in v zameno ponujal celodnevne usluge varovanja v najbolj zakotnih projektih. Pa nič.

Šele letos spomladi se me je po dolgotrajnem zapeljevanju usmilil Sisko. V (mojem) blaznem navdušenju sva Gobo napadla kar po mokrih kapnikih in se prebila do ključnega raztežaja. Izkazalo se je, da je rok trajanja mojega spomina od zadnjega poskusa že davno potekel, zato sem ob ponesrečeni improvizaciji ponovno odletel.

Detajl smeri je postal dobiti soplezalca, preden bi zob časa načel sveže vtise. Ob Rokovem zagotovilu, da se mi pridruži še pred udarcem poletne vročine, je bil najtežji del vzpona že za mano, potrebno je bilo samo še zdržati do vrha. Na topel majski večer smo končno nazdravili uspehu, predvsem pa Poloni in Militu, ki sta tistega dne dobila malega Filipa.

za DEŠ: Marko

Ni sorodne objave.

This entry was posted on Monday, May 25th, 2009 at 07:36 and is filed under Potepanja, Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.