Žiga tvoj prispevek mi je zelo dober in globoko razumljiv.

V preteklosti (ali pa se še vedno) sem se srečeval z veliko mero neodločnosti. In verjetno prav zaradi tega, so se mi zdeli ti super heroji zanimivi. V njih sem videl odločenost, vztrajnost, jasnost, da vedo za kaj se gre in kako tečejo stvari. Še več, prepričan sem bil, da so v taki srenji same odrasle osebnosti, ki svoje podvige delajo iz svojega notrenja hotenja in zgolj zase, saj le oni vedo zakaj to počno.

Ko pa sem se začel nekoliko več družiti z ljubitelji raznih vzponov, sem hitro ugotovil, da je v tem svetu tako kot v ostalih svetovih. So pozitivci in negativci, ekstravertiraci in introvertiranci, nastopači in … In prav to nastopaštvo in dolčanje vrednosti nekoga mi ni dalo mira. Zakaj se je treba vedno rangirati. Kaj ni zadosti, da smo v družbi, se imamo fajn in uživamo. In to po mojem razumevanju lahko samo v sproščenem in pozitvnem ozračju, kjer se med seboj spodbujaš, dopuščaš sebi in drugim prostor obstoja in ne zgolj tekmuješ za rejting lestvici in analiziraš kje kdo rangira.

Vem, da mi marsikaj ne bo nikoli jasno. Verjamem pa, da si v bistvu vsi želimo istih stvarih le poti do njih imamo različne. Mnogi sledijo svoji poti in uresničujejo svoje želje. Pri tem nakateri celemu svetu kažeje kako to počenejo in kako ob tem uživajo, a še najbolj bi v to želeli prepričati sami sebe. Vsak išče svojo pot, tudi tisti, ki je že na njej. Dovolimo vsem, da to počnemo in držimo pesti, da bomo ob tem tudi uživali!

Za konec dodam še citat iz knjige Gruh, ki jo je leta 1937 izdal Edo Deržaj. Mislim, da je kot nalašč za to debato.

»Za alpinistično turo veljajo naslednja pravila: ko prispeš v kočo, ki si si jo izbral za izhodišče, se vedi tako, da morebitni izletniki in slični smrtniki takoj zaslutijo, da si alpinist posebne sorte. V pozdrav le pokimaj in sedi s tovarišem v skrajni kot sobe. Tu malomarno odvrzi oprtnik z derezami, vrv in cepin. Če imaš v oprti pravilno razmeščene kline in kladivo, bodo takoj rezko zarožljali. V hipu bodo vse oči uprte v vaju. Nato sedita mrkih obrazov, brez besed, v skrajni kot koče. Ko si prepričan, da so se vaju turisti nagledali, prični s sezuvanjem okovank. To delo spremljaj z žvižganjem kakšne žalostinke. Učinek ne bo izostal. Iz oprte vzemi plezalnike, ki jih še počasneje oblači. Pri tem žvižgaj še otožnejšo melodijo. Posebno rahločutnim damam se bodo že pri tem tvojem opravilu zarosile oči.
Brž ko si obut, si prižgi pipo, ki jo mora vsak dober alpinist imeti. Nato pojdita s tovarišem pred kočo in z daljnogledom intenzivno študirajta steno, ki sta si jo izbrala za cilj. Ne pozabi kazati z roko na steno! Publika mora biti točno informirana. Posebno važno je to pri kočah, ki razpolagajo z velikim daljnogledom na stojalu. S tem je namreč podana garancija, da bodo obiskovalci koče drugi dan zanesljivo opazovali vajin odhod v steno.«
(Vir: Blog Urbana Goloba; http://www.rtvslo.si/blog/urban-golob?&page=10 )

Ride your joy!

Piščančki se pa kar oglašajo, cele dneve kurnika pol pa ti ne smrdi več nič….:), tudi meni v mojem kurniku ne smrdi več.. Kaj čmo, ko pa presednik ne želi presedlat tekme v drugi kurnik, bi rekli v goste.

jej Rok lahko bi res kej več pokazu ane?

Predsednik : Načelnik = 5 : 4

Ga bo treba za uhe….!!!

:)