“vse mrtvo”
Wednesday 25. February, 2009 ob 09:02 uri - objavil LupenNadaljevanje s prejšnje objave…
Začuda sem se na poti v operacijsko dvorano pomiril in šlo mi je precej na smeh. Edini strah, ki me je razjedal v tisti kratki vožnji je bila misel na lokalno anestezijo. Katero dobiš v hrbtenico in ta misel mi res ni bila všeč. Sam sebe sem prepričeval, da na meni ne bodo storili nič novega in da bo šlo vse lepo, rutinsko.
Na postelji prispem v operacijsko dvorano, ponovno me pokrijejo s toplo oddejo, ki mi je takrat res prijala. Okrog mene polno ljudi z maskami in nepoznanimi glasovi. Trudil sem izluščiti dr. Ravnikarja. Vendar mi ni uspelo. Priprave so bile v polnem teku, obrazložili so mi potek injekcije v hrbtenico. V operacijsko dvorano je prišel tudi dr. Ravnikar, ki me je s svojo sproščenostjo in ponovnim razlaganjem še bolj pomiril.
Dam se na bok, se v hrbtenici lepo sključim, poslušam vedno hitrejše bitje srca in že začutim rezko bolečino, ne prehudo pa tudi ne preveč prijetno. Vsekakor me je bilo dovolj strah. Že ob sami misli, da bi se premikal z iglo v hrbtenici sem popolnoma okamenel.
No to je bilo za mano in že sem ležal na hrbtu. Na poškodovani nogi sem še čutil kako mi odstranjujejo dlake, ki bi jih lahko primerjal z nogavicami debeline 200 den. Ženske bodo že vedele o čem govorim. Počasi a vztrajno se je neka toplina z mesta vboda širila proti nogam. Zgolj iz previdnosti, da ne bi doktor prekmalu zarezal, sem ves čas migal s prsti na nogi.
Kmalu pa na obraz dobim masko za anestezijo ujamem še besede naj malček povečajo odmerek in že me zmanjka.
Zbudim se, nekaj blodim, anestezistka se malo poheca z mano v tem stanju a jo kmalu presenetim s treznim razmišljanjem. Vprašam če smo gotovi in dr. Ravnikar mi odgovori da smo. V glavi pa sem vseeno imel, kot da sem zaspal zgolj za par minut. Pogled na uro v sobi je tistih par minut raztegnil na slabi dve uri.
Zaspati nikakor nisem mogel, kljub temu, da sem se prepričeval da čas izredno hitro teče ko človek spi. Zaposlil sem se s poizkušanjem premikanja nog, prstov na njih, kot tudi z pritiskanjem prstov po mojih nogah, katere še vedno niso nič čutil.
Ščipam se, tu pa tam izpulim kakšno dlako in še vedno nič ne čutim. Enako je bilo tudi z mojim mednožjem. Huh kako čuden občutek. Vse »mrtvo«.
Končno me zmanjka. Ponavadi me zbudi svetloba ali pa kak direndaj, tokrat pa me je zbudila bolečina v nogi. Malček se spet preščipam, preverim mednožje in vse skupaj postaja odzivno. Gledam po sobi, ki ima izjemen razgled na slovensko obalo. Sem daleč najmlajši z daleč najlažjo obliko poškodbe. Poleg mene leži mož star 92 let z zlomljeno stegnjenico, poleg njega malo mlajši mož z zdrobljeno peto,…
Kmalu se zapletemo v prijetne pogovore s polno humorja. Ob vsakem bolj smešnem dogodku preizkušam svoj prag bolečine. Sedaj že res prav pošteno kluje v gležnju.
Ura je za vizito. Dr. Ravnikar mi obrazloži potek operacije in njeno uspešnost. Malček ga samo skrbi na dotik dokaj neobčutljiv del stopala. Predlaga mi tudi, naj čim bolj migam s prsti kot tudi s celotnim gežnjem. Vse do bolečine. Pove mi tudi, da bom danes odšel domov.
Pokličem prijatelja Markota če ima kaj časa za izlet v Izolo. Okrog 11:30 dobim odpustno pismo. Prvi poizkus, da bom odskakljal od tu je bil zelo boleč. Zato Markota pošljem po berglje.
Komaj se spravim do avta, v avto pa je šlo še težje. Vse skupaj sem že posteno razdražil in zaradi bolečine me obliva vročica in mrzli pot. Sama vožnja ni bila nikakor udobna in nikakor prekratka. Komaj sem čakal da se skobacam na kavč, dam nogo v višjo pozicijo in se umirim.
[singlepic id="3203" w="320" h="240" mode="" float="right" ]
Se nadaljuje…
Ni sorodne objave.
Loading ...
February 25th, 2009 at 10:41
April 8th, 2010 at 16:43
Tudi slučajno naletel na opis, ko sem iskal zadeve v zvezi s podobno če ne isto poškodbo.
Lani poleti sem na nogometu staknil poškodbo, za katero mi niso znali povedat kaj mi je blo. Pri skoku sem z levo nogo močno ptiletel na tla, in zaslišal glasen pok. Seveda najprej šok, zlomil sem si gležen.
Grem na urgenco, slikajo, zloma ni, si odahnem. Zdravnik nekaj gležen gleda, mi da softcast gibs gor, čez 2 tedna mi ga zdravnik vzame in to je bilo to. Noga me je bolela še naslednja pol leta. Po ravnem sem hodil skoraj normalno, po stopnicah nisem mogel hodit.
Hočem povedat da si zelo dobro reagiral in vprašal za drugo menje, kar bi jaz takrat tudi moral, saj sem vedo da mi niso postavili prave diagnoze.
Čez pol leta sem potem, ko sem imel že vsega preko glave, odšel ortopedu, sliaknje, ultrazvok in magentno resonanco si sam plačal. Za operacijo izkoristil vse veze celotne žlahte, da sem v nekem razumenm času prišel do operacije in upam da so mi sedaj zadevo popravili.
Od operacije je minilo teden in pol, hodim lahko skoraj že normalno, imam predpisano fizioterapijo, katera čakalna doba je 2-3 mesece.
Nevem če se zajebavajo z mano al v čem je finta zdravstva, al si plačaš sam, al pa čakaš tako dolgo da narediš s tem nepopravljivo škodo. Navadnim ljudem je to mogoče rahlo malo vseeno, športnikom pa vsak teden ki ga moram preležat pomeni več kot celi mesec.
Aja še ena stvar, sem mislim da je samo meni blo tako čudno pri siralni anesteziji, ampak vidim da ni bilo tako
Je pa res ful čuden občutek 
April 9th, 2010 at 06:25
Samega zdravstvenega sistema res nisem hotel kritizirati. Je pa tudi v mojem primeru le ta odpovedal. Brez samoangažiranosti bi bila moja zgodba kaj kmalu lahko podobna tvoji. O stroških zdravljenja pa raje ne bom govoril. Bili so izredno visoki in to kljub temu da sem redno in dopolnilno zdravstveno zavarovan.