DEŠ – društvo ekstremnih športov

Začetek…

(Ponedeljek) Po dolgem času abstinence plezanja na plastiki in poln zgodb o plezanju na Kalimnosu se odpravim v Grosuplje na »boulderco«.
Stara klapa nove balvanske uganke. Vsi pa smo bili polni novih plezalnih dogodivščin, katere si z veseljem izmenjujemo.

Kar na enkrat pa med čudnim napredovanjem na naslednji oprimek zaslišim pok, začutim bolečino v gležnju. Ko po trenutku ali dveh pridem k sebi sem že pristal na blazini. Prva misel, ki me je prešinila ob vsem tem je bila. Zlomil sem si gleženj, katerega pogledam in se mi zdi, v primerjavi z levim, drugačen.
Ob pomoči soplezalcev se postavim na noge in za čuda lahko polno obremenim nogo. Naredim korak dva, bolečina me odreže in spet sem na blazinah.
Upanje da sem samo kaj nategnil kmalu izpuhti. Usedem se na klopco in preučujem boleči gleženj. Čudna bolečina se nahaja v njem. Ne da bi stokal, boli, tam nekje bolj notri.

Po nekaj poizkusih ugotovim, da mi hoja ne dela težav, če si tetivo namestim na kost. Vse skupaj izgleda čudno vendar vsaj hodim lahko. Malček pa me daje tudi ravnotežje. Nejc mi ponudi prevoz do urgence, katerega odklonim saj mi gre hoja mi bo šla pa še vožnja.
Previdno se odpravim proti avtu vmes si še parkrat popravim pozicijo tetive in se odpravim domov. Skupaj s punco se odpraviva na urgenco v Ljubljano. Med vožnjo sem malček analiziral celotno dogajanje in mi je bilo sumljivo podobno poku ovojnice na prstih, kar je pri plezalcih zelo pogosta poškodba.
Prvi pregled pri zdravniku je bil zgolj formalnost, sledila je še ena formalnost in to je slikanje. Po slikanju gležnja doktor ni videl nobenega zloma. Po njegovem prepričanju naj bi šlo za malo grši zvinj gležnja. Sam se s tem nisem preveč strinjam in sem mu nazorno pokazal kako lahko tetivo premikam po kosti in mu še enkrat povem zgodbo o poku in pekoči bolečini. Poleg tega mu še namignem možnost popolnega pretrganja ovojnice.
Doktor me je močno stisnil nad gležnjem preveril ali se sklep odpira in zaključil z. Sklep se ne odpira vezi so na svojem mestu – Distorsio ATC dex..

Okrog polnoči se odpraviva domov. Bolečina v gležnju se je počasi povečevala. Še vedno pa mi ni šel z glavo tisti pok.

Drugi dan (Torek) po poškodbi skujem načrt, da si poiščem še drugomnenje. Pokličem Luka kateri mi svetuje obisk pri športnem fizioterapevtu. Predlaga mi fizioterapijo FUSCH. Kmalu dopoldne pokličem in se še isti dan oglasim pri njih. Udobno se namestim na posteljo pripravim gleženj. Ravno ko končam me pregleda Tomaž. S samim položenjem roke, brez predhodnjih informacij. Potrdi moj sum. Pretrgal si si ovojnico (retinakl). Potrebna bo operacija. Po teh besedah naredi še par zelo bolečih otipanj, ki samo potrjujejo prejšnjo diagnozo. Dodatno me prestraši s podrobnostmi o operaciji (vijaki) in z napovedanim časom okrevanja.
Tomaž mi lepo na sliki pokaže in razloži v čem je problem, kot tudi mi svetuje, da je časa za operacijo malo in da se mora to čim prej tudi zgoditi. Priskrbi mi kontaktne podatke od mojstra za tovrstne operacije dr. Gregor Ravnikar iz splošne bolnišnice Izola.
[singlepic id="3194" w="320" h="240" mode="" float="left" ]
Na koncu mi gleženj povijejo z zelo tesno bandažo, ki bi preprečevala preskakovanje tetive (subluksacija tetive peroneusa) in seveda nadaljno otekanje gležnja.

Doma sem poizkusil preko čim več poznanstev navezati stik z dr. Ravnikarjem. Na koncu se odločim in pokličem v ordinacijo kar sam. Na moje veliko presenečenje sem kaj kmalu govoril z njim osebno. Mu predstavil trenutno situacijo. Tudi sam je bil mnenja, da je časa za operacijo malo in me je naročil za četrtek. Da pa ne bi po nepotrebnem opravljali operacije mi predlaga naj opravim še diagnostični ultrazvok, kateri bi ovrgel ali potrdil diagnozo.
[singlepic id="3197" w="320" h="240" mode="" float="right" ]
Tu so mi bili spet v veliko pomoč pri fizioterapiji FUSCH in mi na vse načine v najkrajšem času poizkušali zagotoviti ultrazvok. Vendar, tudi kot samoplačnik, nikakor nisem uspel dobiti prostega termina.

V četrtek sem se z bratom in brez diagnostičnega ultrazvoka odpravil v Izolo, kjer me je sprejel dr. Ravnikar. Tudi sam je po odstranitvi bandaže (ne debilacija pač pa kožilacija) po nekaj tipanjih potrdil, da bo operacija potrebna. Dr. Ravnikar pohvali bandažo, katera je lepo preprečila nadaljno preskakovanje tetive kot tudi otekanje gležnja. V primeru zatečenega gležnja bi bila operacija nemogoča. Tisti dan sem zgolj iz previdnosti in nekega instinkta zjutraj zaužil lahek zajterk in potem do 19:00 ko sem bil sprejet v Izoli nisem pojedel ali popil nič. Kot da bi vedel je imel dr. Ravnikar luknjo v operaciski sobi, ki bi jo lahko napolnil z mano. Odločitev o operaciji je padla kot iz neba, kmalu po pregledu sem bil že v predoperacijskih oblačilih, merjanju pritiska in odvzemu krvi. Vse skupaj se je dogajalo kar malček prehitro, kar se je poznalo tudi na mojem pritisku. Predam osebne stvari bratcu Domnu se mu zahvalim za pomoč, izpolnem par folmularjev in že sem na postelji na poti v operacijsko dvorano.

Se nadaljuje…

Ni sorodne objave.

This entry was posted on Sunday, February 22nd, 2009 at 09:28 and is filed under Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.