DEŠ – društvo ekstremnih športov

Tokrat sta jo potepuha Sisko in Marko mahnila na Tajsko. Tik preden se je Sisko prepustil Bangkoku in vsem njegovim čarom, pa nam je pripravil hitro javljanje s Ton Saia. Mogoče pa nam zaupa tudi delček doživetij v Bangkoku.

Slike objavimo takoj, ko Marko premaga težave s fotoaparatom. No težava je v “virusnem obolenju” njegove SD kartice na kateri se nahajajo vse slike.

Ja leto je mimo, od kar sem prvič obiskal Tajsko in seveda Raily-Ton Sai meka plezalcev, vseh ki se radi izognejo dolgi, včasih predolgi zimi. Tokrat mi je čas dopuščal le 14 dnevni dopust, ampak zaradi zelo ugodne letalske karte (490 eur), je bilo vredno potrpeti potovanje. Približno 24 ur je trajalo, da sva z Markom prispela do destinacije. Napor? Moram priznat da res, ampak ko prispeš na cilj in ko zagledaš stolpe apnenca in kako se je narava poigrala in ustvarila neverjetno ogromne sige, se ti svet kar nasmehne in pozabiš na vse muke, ki si jih preživel do tu. Letos sem se odločil, da bom preiskusil formo, ki sem jo nabiral čez celo leto, predvsem pa od novembra, ko sva z Markom “spet” trenirala in to sistematično. V glavi sem imel nekaj projektov nagledanih ob lanski sezoni. Priznat moram, da so bili cilji kar visoko zastavljeni. Ja res je, na žalost se sanje o teh smereh niso uresničile, ampak da je razočaranje, ne to pa nikakor ne morem priznati. Šole stanejo in tu je še en tak primer. Za Ton Sai je znano raznoliko plezanje, od plat z malimi poličkami, do neverjetnih sig in streh z okroglimi grifi, pa še kaj bi se našlo. Zanimivo je tudi to, da v vsakem sektorju najdeš kako smer, ki jo moraš probat, pa ni važno ali je 5a, 6a, 7a ali težja. Tu je več kot 25 sektorjev v radiju 20 minut hoje. Časovno sem bil omejen na 7 dni. To je pomenilo samo eno; sekat vse dneve – 2 krat na dan. Zjutraj, ko je se hladno red point, popoldan pa on sight. Po šestem dnevu norega plezanja mi je telo enostavno odpovedalo. Zadnji dan nisem mogel vstat iz postelje.

Glede Marka, imam za povedat samo to, tipo je v formi in z izkušnjami, ki jih ima me vedno znova preseneča. Drugi dan po prihodu je zbolel in obležal v postelji, lahko rečem, da bolj na školjki, ampak po čudežnih tabletah, ki nama jih je posodil Prezelj – “Prco”, se je hitro opomogel in že naslednji dan preplezal eno prvih in najbolj znanih smeri v strehi Ton Saija (Tidal Wave). Ni mu bilo lahko, ampak z borbo se je zopet izkazal. Bravo Marko! Tako malo za pokušino kratko poročilo o Tajski, jest se grem delat turista v Bangkok, mesto Angelov (več na Wikipediji) in nato se vam pridružim. Upam da je hudo za nami, vsaj glede zime. Marko se bo mudil še pet tednov po Aziji, tako da lahko pričakujemo kakšno poročilo še iz njegovega videnja. Baje da gre se na sver v Chang Mai, ter Laos in Vietnam. Želim mu tudi kakšen happy ending, ki ga ima v glavi!!!

Sisko

V branje vam ponujamo tudi

1. Tajska – Anxiety state crisis Marko se nam je tokrat na hitrico javil z okolice...

This entry was posted on Wednesday, February 18th, 2009 at 09:01 and is filed under Potepanja. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.