DEŠ – društvo ekstremnih športov

” Pozdrav vsem!

Po nekaj norih dneh kakšen dan pavze kar prija. Ampak tle je taka energija, da bi kar plezal. Vzameš dopoldan fraj, popoldne te že vsi gnjavijo “We didn’t know that in Slovenia there are shitty climbers, who are tired after some little climbing…” Kej češ drugega, ku it plezat popoldne.

Sicer pa sem se zadnje dva dni nekaj matral z želodcem, sem nekaj čudnega pojedel, tako da sem bil malo švoh. Dobro, da me je Nina pred odhodom dobro opremila z zdravili in navodili, sem vzel antibiotike in je bilo takoj v redu. Je bilo kot v Rudi Carel show – še pred nekaj urami je bruhal, zdaj pa že seka v smereh.

Pred neljubimi želodcnimi tezavami smo skupaj z Micko iz Francije šli plezat dolge smeri. Z njim sva se res dobro ujela, kljub temu da on ne govori dobro angleško. Vendar je v steni vse delovalo kot je treba. Ko si tu, moraš probat smer Humanality 6b+.

Začne se tik nad Freedom barom na plaži in se vije kakih 100 m navzgor mimo ogromnega visečega kapnika, ki grozi da bo nekega dne pokopal pod seboj Freedom bar in še kaj in koga drugega. Res slikovito plezanje najprej pod kapnik, nato pa desno okoli, malo po kapniku, nato pa se vrneš v odprto steno in nadaljuješ še raztežaj po njej do zadnje strehe, odkoder abzajlaš naravnost na streho bara na pivo. Sanjsko! Ker moraš to smer plezat zjutraj, ko je senca, popoldne še nažigamo smeri na plaži, kjer presenetljivo zlezemo svoje projekte.

Na plaži je najlepše ob sončnem zahodu, ko so barve res čudovite, veliko plezalcev in dosti navijanja. Zvečer pa vsak dan debata o preplezanih smereh in naslednjih projektih. Zvečer na masaži čutimo vsako mišico, v želodec spravimo riž z mangom, ob 10 zvečer lezim napol mrtev v bungalovu.

Naslednji dan ni konec. Gremo na Deep water soloing. Sem dosti slišal, da so tu super kraji za to in itak je treba probat. Problem je le v tem, da ne znam skakat s velikih višin. Zato se že prej odločim, da z več kot deset, dvanajst metrov ne bom skočil, čeprav bi me morda povleklo. Izlet bukiramo v Wee climbing school, kjer dobro poznajo stence. Stane 14 eur, posodijo ti plezalke, magnezij, prevoz in kosilo. Ni slabo. Gremo skupaj z Chipom iz ZDA, Micko in njegovo punco in Ritom iz švice. Najprej nas pripeljejo z barko do zanimive stenčke, nato te s kajakom prepeljejo prav do stene. Najprej malo prečiš levo desno, nato pa lahko plezaš navzgor kjerkoli. Najbolj neverjeten je bil Rito. Ni prav dober plezalec, v plezališču ne vem če zleze 6a, ma tle je kar napadu en kapnik in prilezel kakih 15, 16m visoko, kjer ne gre dalje. Proba gor, ne gre, začne se malo tresti, proba spet, začne se še bolj tresti. Je blo prav groteskno (smešno in strašno hkrati) za videt. Tip je bil na mestu enih 5 minut in ko je vidu da ne gre, se je na začudenje vseh odrinu od stene, naredu salto po nazaj in elegantno pristal v vodi. Vodiči so samo gledali… To se ni vse. Poizkusil je še enkrat in v drugo mu je celo uspelo preplezat kapnik, vmes je zgledalo, da bo vsaj 10 krat grdo odletu, ko je obvisel z nogami v zraku. Zlezu je tko visoko, da ni mogu več više, se s težavo obrnil in skočil s po moje več kot 20 metrov, vmes pa v zraku še pomahal nam v čolnu. It’s really funy so ble njegove besede. OK, če ti tko praviš, pole…

Sredi dneva gremo na eno manjšo plažico na kosilo in malo bolderiramo in se navijamo. Trening z domače stenčke je očitno učinkovit, ko zlezem nek čuden previs. Popoldne gremo še do ene stenčke. Najbolj pogumni z Ritom na čelu zlezejo visoko na en kapnik in skačejo dol s kakih 20 metrov, skorej bi si upal trdit, da je Rito zlezu 25 m visoko in z lahkoto skocil. Js sem ostal pri mojih 10 metrih in prav je tako. Micka, ki tudi ni dober skakalec v vodo, je namreč zlezu kakih 17 m visoko na polico. Tam je 15 min zbiral pogum za skok. Skoči in na videz lepo pristane v vodi. Ko priplava do čolna že toži o bolečini v kolenu. Zvečer ima koleno napihnjeno kot žoga, konec je plezanja zanj in ogroženo je njegovo 6 mesečno potovanje.

Ne glede na te dogodivščine, tle še zmeraj uživamo. Js blazinic na roki nimam več, tako da zdej lahko kradem, saj po prstnih odtisih me ne morejo dobit. Žal mi je le za to, da so vsi moji dosedanji soplezalci šli domov, se poškodovali,… Tako da sem se odločil, da grem za pet dni na otok Ko Lipe boulderirat. Da si dokončno unicim blazinice na granitu in pole bom vesel, ker bom imel dober izgovor da ne plezam. Ker če ne samo plezam….

Bodite fajn, kmalu se vidimo, uživajte vsaj malo tko ku js tle…

Vaš Prco

V branje vam ponujamo tudi

1. NINA in PRCO NA TAJSKO Skrajno “neradi” objavljamo tovrstne novice. Novice, ko se nekateri DEŠovci...
2. PRCO in balvani na želvjem otoku Dragi Dešovci in Dešovke, tokrat vam v branje ponujamo novo...
3. PRCO v živo iz PLEZALNEGA PARADIŽA Dragi plezalni entuziasti, pripravite robčke… Nekaterim se bodo cedile sline,...
4. Galerija slik s plezanja v Toskani Z Aninega prispevka o plezanju v Toskani je moč razbrati,...
5. DEŠev vikend report Uroš Brecelj in Marko Šturm (oba AO Nikjer) na pogled...

This entry was posted on Monday, January 12th, 2009 at 08:00 and is filed under Aktivnosti, Potepanja. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.