DEŠ – društvo ekstremnih športov

Zgodba, ki sledi ne govori o plezanju, ne govori o mogočnih stenah, ne govori o brezskrbni plezalni avanturi, ampak o izjemni človeški solidarnosti sočloveku, ki na koncu koncev osmišlja in vrednoti naše bivanje v prostoru in času. Menimo, da take zgodbe nudijo neke nove dimenzije, predvsem pa sporočilo, ki se dotakne vsakega izmed nas. In zato smo ponosni, da lahko te zgodbe delimo z Vami.

Zambijo so se oktobra na prostovoljno medicinsko humanitarno odpravo odpravile tri študentke medicine: Jasna, Maja in DEŠOVKA Nina. Šle so v vas Nangoma, ki ima okoli 700 prebivalcev, kjer bodo v lokalni bolnišnici delale tri mesece in pol. Na odpravo so se intenzivno pripravljale kar zadnje pol leta (zbiranje denarja, sponzorjev, zdravil, učenje,…)

Zdaj smo že 10 dni v Zambiji. Naše razpoloženje niha od navdušenja do depresije. Pa naj začnemo od začetka. 8.10 smo se odpravile na pot dokaj nepripravljene in z iluzornimi idejami o našem poslanstvu. Iz Benetk smo leteli v London in od tam v Lusako. Tam sta nas pričakala Tadeja in Drago, zdravnica in zdravstveni tehnik, ki živita za tropsko medicino, Zambijo in afriko nasploh. Peljala sta nas na obisk k Slovencema, Mirjani in Igorju, ki živita z dvema majhnima otrokoma v Lusaki. Sledilo je nakupovanje hrane v mondenem trgovskem centru, kjer ni da ni. So pa cene zasoljene in praktično enake našim. Polno otovorjene s svojo težko prtljago smo se morale odpraviti na lokalni avtobus do Nangome.Obkolili so nas ljudje, ki so nam želeli nositi prtljago in nam v vsej svoji prijaznosti uspeli izmakniti Ninin mobitel, kar smo opazile mnogo kasneje. Dodobra razdražene smo si priborile zadnje sedeže na avtobusu, do takrat še nevedoč, da to ni ravno VIP prostor, saj smo bile skupaj z drugimi in vrečami fižola pod nogami, kot v konzervi. Povsem stisnjene, ena z nogami za vratu, druga s 25kg v naročju, smo se sčasoma navadile na odmrle ude in začele uživati v družbi teh prelepih ljudi in razgledu na lepo pokrajino-neskončno ravnino posuto s posameznimi drevesi in majhnimi vasicami. Po uri in pol neskončne ravnine se je pred nami dvignil edini hribček daleč naokoli in navdušene smo ugotovile da smo v Nangomi. Nangoma je manjši kraj znotraj katerega deluje misijon. Znotraj njegovih zidov se nahaja cerkev, misijon in bolnica. Tam živijo tudi vsi zaposleni v misijonu, od zdravnika, sester, nun… Tudi hiša v kateri smo se naselie je del misijona. Prijetno smo bile presenečene nad opremljenostjo, saj so nam bile na voljo dve sobi z jogiji, dnevna soba s sedežno, kuhinja s štedilnikom in hladilnikom. Seveda imamo tudi domače živali, ki pa jih še nismo uspele udomačiti-pajki, ščurki in mravlje, ki nas kaznujejo za vsako mrvico hrane, ki jo pustimo na pultu.

Običajno skupine, ki pridejo v Zambijo, delajo vsaj en teden v učni bolnici v Lusaki / UTH. Me smo se po posvetu s Tadejo in dr. Moyotom, ki kot edini zdravnik dela v Nangomski bolnici odločile, da začnemo z delom kar v Nangomi, saj naj bi se tako naučile mnogo več. Po izkušnjah drugih, je tam mnogo študentov, tako da bi se najverjetneje ponovila domača scena-gledanje.

Dr. Moyo nam je obljubil, da bo prvih 14 dni z nami in nas uvedel v delo, kar smo mu tudi naivno verjele. Na srečo sta bila z nami prvih nekaj dni Tadeja in Drago ter nas tako uvedla v delo v blnišnici. Bolnišnični kompleks je kar velik, saj ga sestavljajo oddelek za porodništvo in ginekolgijo, kuhinja, stavba z oddelkom za moške, ženske in otroke, ter stavba kjer izvajajo ambulantne preglede. Tam je tudi lekarna, dobro opremljen laboratorij in prostor za radiolške preiskave.

Za Zambijo smo se odločile, ker smo bile mnenja, da se bom z znanjem, ki ga imamo lažje znašle v bolnišnici, kjer je zdravnik in osnovne laboratorijske preiskave, pa se nam vse bolj dozdeva, da so to samo sanje. Dr. Moyo, ki dela tu vse enostavno ne zmore vsega. Paciente pregleda 1-2x tedensko, veliko pa jih več dni ostane brez pregleda. Sprejeme izvajajo medical officerji, ki so nekje med sestro in zdravnikom, s precej omejenim znanjem. Dodaten problem je da sestre nimajo nobenega nadzora, zato ostane veliko naročenih preiskav in terapije neizvedenih. Po odhodu Tadeje in Dragota smo ostale same, dogovor z Dr. Moyotom je padel v vodo. Namesto, da bi bil ves čas z nami, imamo vsaka svoj oddelek in se moramo znajti kakor vem in znamo. Na voljo nam je za občasne konzultacije, včasih gre tudi z nami na vizito. Nina je na pediatriji, Jasna je na ženskem, Maja na moškem ddelku. Problem je v tem, da imamo precej kritičnih pacientov, za katere bi bilo bolje, da bi bili na intenzivi. Pri otrocih najbolj prevladuje podhranjenost, skupaj z okužbami dihal, opeklinami in zlomi, ženske pa imajo precej raznolike bolezni, od HIVa, tuberkuloze, drisk, opeklin in celo s psihiatričnimi stanji. Na moškem oddelku pa prevladuje HIV in z njim povezanimi zapleti, pa tudi sladkorna bolezen in zlomi. Že drugi dan sm bile priče smrti pacienta, ki je ponoči umrl zaradi alergične reakcije na penicilin, kar je tukaj velika redkost, zato nanjo nihče od osebja ni pomislil na šok. Bil pa je moški že prej precej boln na srcu, imel je tudi AIDS, tako, da smrt za ženo ni bila tako nepričakovana, saj nas je presenetila njena reakcija, ker ni nič jokala. Umrl je tudi zelo prizadet otrocek s HIVom, hudo nevrološko okvaro in podhranjenostjo. Ni pa vse tako črno, eden od otrok s hudo dihalno stisko zaradi vnetja dihal se je po tednu intenzivnega zdravljenja končno prvič nasmejal in veliko boljši odšel domov. Kot vidite je dela ogromno, delamo skoraj cel dan od 8 zjutraj do šeste zvečer, z dvema urama odmora za kosilo, pa še takrat se največkrat učimo, tako, da zvečer (stemni se že ob 18) kar popadamo v postelje in ob devetih že zaspimo. Zjutraj vstanemo ob 6, se odpravimo na Hrib, natočimo vodo (ta teče samo zjutraj) za pitje in higieno, operemo perilo in zajtrkujemo. Precej naporno je vse skupaj, najbolj pa nas obremenjujeje dejstvo, da pacienti niso oskrbljeni tako kot bi si želele. Zato je sedaj v prvem planu, da ugotovim kako prepričati sestre, da vestno opravljajo svoje delo, komaj čakamo na naso četrto ćlanico Mileno.

Pa bomo že, optimizma, ki nam ga dajo ti topli in prijazni ljudje imamo zaenkrat dovolj na voljo in ne damo se kar tako! Saj smo konec koncev zaradi njih prišle na črno celino.

Sej bi vas pogrešale pa nimamo časa

Pošiljamo vam nekaj toploh afriških nasmehov.

Nina, Jasna in Maja

V branje vam ponujamo tudi

1. Galerija slik s plezanja v Toskani Z Aninega prispevka o plezanju v Toskani je moč razbrati,...
2. Malorka – Tiujana DWS Aklimatizacija za DWS je za nami. Tokrat se odpravimo na...
3. Vzdušje tretje DEŠEVE tekme Dragi DEŠovci, kot vidite se v prednovoletnem času dogaja obilica...
4. Prva TEKMA v okviru DEŠEVE BOULDER LIGE – zelo uspešno + REZULTATI Pozdravljeni “bulderaši”!!! Prva tekma v okviru DEŠEVE BOULDER LIGE je...
5. Zgodbe… Katera Vam je najbolj ostala v spominu? Katera tuja Vas...

This entry was posted on Thursday, December 4th, 2008 at 09:39 and is filed under Potepanja. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.