DEŠ – društvo ekstremnih športov

Ko sva se lansko poletje z Milijem na kolesu podila gor in dol po prelazih Korzike, sva po vseh tistih vzponih in spustih prišla do spoznanja, da je ta otok ena sama gora sredi morja. S ceste sem opazovala oddaljene gore, moji čuti za naravno lepoto pa so namigovali, da se tam v osrčju skriva nekaj, vredno obiska. ”Nekoč bo že treba priti”, sva se družno odločila.

Ta NEKOČ se je v manj kot letu prelevil v LETOS. Ideja je padla.»Pejva na ”morje” v hribe, pejva na Korziko! Kaj če bi šla na GR 20?«

Večino ljudi Korzika privlači zaradi morja. Če si človek sorte – smisel življenja ni ležanje na plaži, se boš na Korziki imel tudi fajn. To je otok, kjer ti ne more biti dolgčas. Možnosti imaš veliko, sploh če je gibanje in narava tvoj moto. Lahko kolesariš, plezaš, hodiš, veslaš po divjih rekah, se greš soteskanja …in ko tvoje telo kliče po slani terapiji, te čaka še plavanje, potapljanje, v zadnji fazi pa tudi počitek na plaži.

Najin cilj je bil GR 20. Kratica GR pomeni grande randonnee ali velika pešpot. GR-ji predstavljajo mrežo poti, ki poteka po Evropi, velik del tudi po Franciji. Eden izmed GR-jev je tudi GR 20, ki preči Korziko od Calenzane na SZ do Conce na JV. To je pravzaprav treking, ki te popelje v osrčje vseh najvišjih otoških gora. Pot je dolga približno 190 km, razdeljena na 15 etap, ki trajajo od 6-8 ur. Etape potekajo večinoma v zelo ”alpskem” okolju; temu primerno se vsak dan soočiš z vztrajnimi vzponi in za kolena in podplate pekočimi spusti in tako na koncu poti sešteješ 12.500 višinskih metrov. Ni slabo!

Francoski ”Stric rekorder” je leta 2005 za to pot potreboval samo 36 ur in 53 minut. Kako mu je uspelo teči po tistem terenu…ne vem. Midva rekorda nisva preveč izzivala, saj je bil to vendar najin dopust. Po poglobljeni študiji, sva si za uspeh postavila 11 dni (namesto 15) do cilja. Če pa je kdo od vas multinatreniran, evo vam nove izzive.

Cilj je bil postavljen, nahrbtnik pripravljen. Za kogar se sprašuje kaj vse sva imela v ”kredenci” s sabo…Vse živo…, kar potrebuješ za ”udoben” nomadski dopust. Šotor, spalko (ni za šparat z min. temperaturo), blazinico za spanje, tople in manj tople obleke, kapo in rokavice (naj Mili pove kako mu je julija zanohtalo, ker je bil brez), vse za kuhanje, pa hrano in še kup potrebnih malenkosti.

Tako sva se usedla na vlak in se odpeljala proti Livornu. Iz Livorna s trajektom do Bastije in nato z avtobusom do izhodišča poti – Calenzane. Poti bi se lahko lotila tudi z drugega konca, vendar je bolj ”original” varianta s severa. V slučaju, da bi se motivacija sredi poti izgubila, bi bilo mogoče pešačenje udobno prekiniti v Vizzavoni, kjer te vlak zapelje do ”morskih toplic”. Ampak midva se nisva dala kar tako.

Ciceronov vodnik naju je zvesto spremljal na poti z uporabnimi tehničnimi podatki. Po prvem dnevu utrjevanja in žuljastih bokov zaradi težkega tovora, se je pot nadaljevala z idejo »kar ne ubija, te krepi« oz. po Milijevo «pa pejmo, če že mormo«. Dnevi so tekli, kondicija se je krepila. Najin vsakdan je zgledal tako. Budnica ob 4.50 – ko sva se odločala za združevanje etap (drugače sva malenkost potegnila), razstavljanje šotora, ”tankanje goriva” (beri: prisilni prezgodnji zajtrk zame; Mili pa ima pogon na sončno energijo) pakiranje, hoja navzgor in navzdol, zaslužena malica, še malo hoje (včasih še malo več), postavljanje šotora, ekspres tuširanje pod večinoma hladno vodo (redke tople izjeme), gurmanski užitki v sicer skromni hrani, počitek…Vsakdan poln zadovoljstva. Brez heca! V vseh teh, večkrat utrudljivih zadevah, najdeš nemalo užitka. Te gore so res privlačne, od začetka do konca. Znajdeš se sam, sredi prostranstva (pa naj mi kdo reče, da je Korzika majhna) in opazuješ granit v vsej svoji barvitosti, kamnite stolpe, nezemeljske gmote, jezera, reke z vabljivimi tolmuni (ne samo opazuješ, tudi preizkusiš), makijo v cvetovih in bodicah, ogromne pinije. Božansko lepo.

Treking je pošten. Ne gre ravno za sprehod. Posebej severni del je vabljivo odrezan od civilizacije. Vzdolž cele poti le 4-krat prečkaš cesto z bolj skopim prometom. Tereni so divji, skalni skoki večkrat (posebej za nas, manjše pripadnike vrste) akrobatski, nahrbtnik pa je težek in ob zvesto spremljajočem močnem vetru težje obvladljiv. Kljub temu mora biti sila motivacije večja od sile teže.

Če koga zamika:

SEZONA: vrhunec julij, avgust – takrat je gneča največja; mene ljudje niso motili, med potjo se zelo porazgubijo, ob večerih pa malo ”ljudske TV” paše; julija in septembra še izvedljivo; izven sezone koče niso oskrbovane, zima pa je tu poštena (navdušence čakajo tudi smučišča)

PRENOČIŠČA: možnost spanja v koči za 10 €, bolj romantično in nesmrčeče pa je v šotoru, ki ga za 4 € na osebo postaviš v bližini koče (drugje večinoma bivakiranje ni dovoljeno, pa tudi, zaradi terena, precej nemogoče)

HRANA: midva sva večino nesla s sabo, čeprav imaš v kočah večkrat možnost toplega obroka (če nisi čudne vegetarijanske sorte), pa tudi lastne zaloge juhic in pašt lahko vsake toliko napolniš (cene so hribovske, midva pa bolj gorenjska)

VODA: na pretek, vsak dan prečkaš več izvirkov, ki pogasijo tvojo žejo

OPREMA: udobna in trpežna obutev, topla protivetrna zaščita (ker veter kar piha in piha…ponoči, podnevi), kuhalnik in potrebna posoda (na voljo so sicer vetrovne ”kuhinje”, znajo pa bit zasedene ali v okvari (zato raje ne tvegaj – lakota je v hribih volčja).

VODNIK: GR 20 Corsica – The high level route (Cicerone)….zelo uporabno za planiranje in psihično pripravo, čeprav se na poti težko izgubiš (markacije očitne)

Tako. Nama je uspelo v 11 dneh. Ampak hitrost ni bistvena, pomembnejša je globina izkušnje. Toplo priporočam vsem hribovskim navdušencem in ljubiteljem katarzične narave.

P.S.: Posebna zahvala gre Urški in Bozotu, ki sta nas na prelazu Col di Verdi (po dolgi etapi) podprla z odlično pašto in solato z domačega vrta.

Polona

V branje vam ponujamo tudi

1. POTEPANJE PO SARDINIJI… S Tino sva se, spričo vseh logističnih peripetij, ki so...
2. Treking 2009 – Bovec Pred nami sta se odvili že dve tekmovanji v sklopu...
3. Galerija slik s plezanja v Toskani Z Aninega prispevka o plezanju v Toskani je moč razbrati,...
4. DEŠev vikend report Uroš Brecelj in Marko Šturm (oba AO Nikjer) na pogled...
5. Malorka – Tiujana DWS Aklimatizacija za DWS je za nami. Tokrat se odpravimo na...

This entry was posted on Sunday, November 9th, 2008 at 14:42 and is filed under Potepanja, Splošno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.