pogovor z Lučko Franko – KONČNO POČITNICE
Sunday 14. September, 2008 ob 05:09 uri - objavil LupenPoletje je čas dopusta in počitnic, za dešovko Lučko so bile te še posebne. V letu 2007 se je umaknila iz tekmovalnih krogov in sedaj ko je več časa in manj obveznosti, uživa v tem, kar ji je že od malih nog stopilo v srce.
Z Lučko sem se 14. septembra 2008 pogovarjal o plezanju in še marsičem zanimivem.
Lučka kje si si letos odpočila in zaužila počitnice?
Ponavadi sem se na počitnicah res odpočila od napornih treningov in tekem, letos pa je blio prvič ravno obratno – na »počitnice« sem se odpravila predvsem zato, da bi plezala. S tremi plezalskimi prijatelji smo se odpravili na več kot tri tedne dolgo potepanje po Francoskih plezališčih.
Uuu Francija, zanimiva destinacija, svetovno znana plezališča in romantična pokrajina. Povej kako je kaj tam, zanima nas kakšna plezarija je tipična za Francijo?
V Franciji je plezališč res toliko, da vsak plezalec najde nekaj zase. Največ je apnenca, plezali pa smo tudi po bolderjih iz peščenjaka, menda podobnim tistim v Fontu. In še jaz, ne preveč navdušena bolderašica, sem tam v Annotu kar uživala. Sicer pa smo avanturo začeli v okolici Monaca (Gorges du Loup, Peillon, Peille), kjer smo trenirali bicepse v malo bolj previsnih smereh. Nadaljevali smo v Verdonu, kjer smo odkrili čudovit sektor Bauchet. Tam je v platkah bolj do izraza prišla tehnika in meni so bile smeri še najbolj všeč. Prej omenjenim bolderjem v Annotu smo posvetili en dan, nato pa se preselili v Ceuse. Tam smo res doživeli pravo plezalsko vzdušje, saj je kamp poln plezalcev s celega sveta, pa tudi v plezališču je vzdušje… no, saj ste verjetno že vsi kdaj doživeli sončno pomladno soboto v Miški… 
Smeri tam pa zelo različnih naklonov, večina poteka po manjših in večjih luknjicah. Edina slaba stran Ceusa je tisti klanec med kampom in stenami, do katerih smo potrebovali slabo uro hoje… Ja, kaj naj rečem, športni plezalci smo glede tega bolj leni , a po nekaj dneh smo se tudi hribolazenja navadili. Za zaključek potovanja pa smo šli spodbujat naše tekmovalce na master tekmo v Serre Chevaliere. Tudi sama sem večkrat nastopila tam, letos pa prvič doživela vzdušje z druge strani. In ni bilo slabo , sploh ker so Slovenci odlično plezali. No, priznam, malo me je že zanimalo, do kje bi priplezala sama, a prav zares tekmovala pa ne bi…
Skoraj povsod po svetu so smeri ocenjene s francoskimi ocenami, kaj meniš, se lahko slovenske smeri in ocene primerjajo s tistimi tam?
Res je, francoska lestvica ocenjevanja smeri je v uporabi v večini Evrope, tudi v Sloveniji, pa še kje drugje po svetu. A težavnost smeri zna biti zelo različna, že po posameznih plezališčih se smeri zelo razlikujejo, precej pa je odvisno tudi od plezalca in od tega, kakšen tip smeri komu ustreza. Zato jaz ocene smeri dojemam le kot neko orientacijo, da vsaj približno vem, koliko se bom morala potruditi do vrha izbrane smeri. Seveda sem ponosna, če lahko zapišem kakšno težko ocenjeno smer na svoj seznam, a letos spoznavam, da to sploh ni glavni cilj… Mislim, da sicer kakšne večje razlike v težavnosti smeri med Slovenijo in Francijo ni in so naše smeri čisto primerljive z nekaterimi francoskimi, seveda pa ima vsak svoje mnenje…
Kako kaj namestitev in prenočišča, kakšne so cene?
Spali smo v kampih, enkrat tudi na črno, ker v bližini ni bilo nobenega kampa. Cene so zelo različne, odvisne tudi od kvalitete kampov, lokacije… Seveda pa so tisti bolj »plezalski« kampi prijazni tudi plezalskim žepom. Tako smo v Ceusu za solidno urejen kamp plačali 4,50 eur/osebo/noč, v Annotu, kjer smo šotorili ob neki kmetiji, pa celo samo 2,50 eur/osebo/noč (no, ampak o lepoti tega bi lahko razpravljali… za plezalce pač čisto v redu, ne pa ravno za pet zvezdic
).
Francoski stereotip, se ga kaj občuti. Se res delajo »Francoze« in nočejo spregovorit razen po francosko? Ali se pozna plezalska kultura in so tudi oni prijaznejši do turistov?
No ja, prav zgovorni v Angleščini res niso tile Francozi, a med plezalci je drugače, saj se večina vsaj potrudi z nekaj besedami. V Ceusu je pa tako ali tako mednarodna plezalska skupnost. Sicer pa nihče od nas štirih ne zna francosko, pa vseeno nismo bili nikoli lačni in žejni, tako da… z malo volje in mahanja z rokami se vse da . Za prvo pomoč smo imeli s sabo tudi francoski Phrase book (od Lonely planeta), ki sem ga poskušala enkrat uporabljati v pogovoru s petletno punčko. Zaradi zapletene izgovorjave je bil rezultat pogovora predvsem veliko smeha (z njene strani seveda), a vseeno sem uspela izvedeti nekaj osnovnih stvari…
Po umiku iz profesionalnega tekmovanja za slovensko raprezentanco, ti ostaja kaj več časa zase? Kaj še počneš in s čim se ukvarjaš?
. Trenutno sem si vzela malo študijskega dopusta, da dokončam diplomo, ki jo bom verjetno zagovarjala enkrat oktobra.
Arhitektka, zelo zanimiv poklic. Ko se bo dešova stena širila, bo imela načrte arhitektke Lučke Franko?
Seveda, ni problema , za dešovce tudi poseben popust na načrte. Sicer se pa tudi v svoji diplomski nalogi nisem mogla odpovedati plezalni steni.
Imaš že v glavi naslednjo počitniško destinacijo? Kam če ni skrivnost?
O naslednjih počitnicah še nisem razmišljala, najprej bi rada diplomirala, potem bo verjetno prišla na vrsto služba… A neobiskanih krajev in želja je še ogromno. Rodellar, Sardinija, še neraziskani kotički Francije… Me sploh ne skrbi, da bi zmanjkalo zanimivih destinacij .
Z veseljem! Kam pa gremo?
Smeri ki si jih preplezala na dopustu v Franciji?
Seznam je bil na koncu kar dolg, saj smo v času »dopusta« nanizali kar 15 plezalnih dni. Na pogled sem preplezala dve 7c+ in kakšnih pet 7c-jev, pa eno 8a v drugem poskusu… Kaj težjega pa niti nisem poskušala, saj je bil moj cilj predvsem plezanje na pogled in uživanje. Študij smeri niti ni moja priljubljena disciplina, če pa že, izberem kakšno bližje domu… Ena taka me še čaka v Miški, takoj ko bodo razmere malo manj poletne.
Kronološki pregled tekmovalne kariere(leta začetka, kdo te je naudušil, uspehi, dogodek ki ti je ostal v spominu
Joooj, ta zgodba je pa dolga . No, ampak na kratko: začela plezat 1993, prva medalja pri mlajših deklicah 1994, prve tekme v tujini v okviru mladinske reprezentance 1997, prvi svetovni pokal leta 2001 v Kranju, od takrat naprej pa kar redno tudi tekme v tujini… Rezultatov je ogromno in hvaliti sam sebe je težko, zato naj tisti, kogar zanimajo, pogleda na internet .
Začela sem po priporočilu, ki smo ga dobili po testiranju pri telovadbi v osnovni šoli, in šport mi je hitro postal všeč. Tudi moja mami je nekoč malo plezala, a bolj v hribih, kar mene ni nikoli preveč privlačilo. Naprej so me pa vlekli uspehi na tekmah, ki jih je bilo s trdim delom vedno več. V škofjeloškem plezalnem klubu sem zamenjala kar nekaj trenerjev, a večino uspehov dosegla pod »nadzorom« Romana Krajnika, ki ima za dobre rezultate zagotovo veliko zaslug.
Na tekmah in treningih se je vedno dogajalo veliko zanimivih stvari, a najbolj nepozabna je zagotovo zadnja tekma v Kranju… Tisti vikend je bil zame sanjski in po takem plezanju sem se še bolj mirno poslovila od tekem, saj si lepšega zaključka ne bi mogla želeti. Zdaj pa plezam res le še za lasten užitek in tekem niti ne pogrešam. Z veseljem spremljam uspehe bivših soreprezentantov, sama pa pravim: Nehala sem trenirat, zdaj samo še plezam!
V branje vam ponujamo tudi
- pogovor z Markom Šturmom – DOLINA YOSEMITE (letos že šestič) 30.7.2008 Dolina Yosemite se nahaja na zahodni obali ZDA, v...
- Za vikend končno na sonce Kar lepa druščina se nas je zbrala v plezališču Napoleonska...
- Video – V Osapski steni najhitrejša Lučka Franko in Matej Sova Nadvse zanimiv intervju z zmagovalcema letošnega 13. Memorial Janeza Jegliča...
- Galerija slik s plezanja v Toskani Z Aninega prispevka o plezanju v Toskani je moč razbrati,...
- Malorka – prvi vtisi Benetke, Barcelona in po 23 ur letenja, postopanja po letališčih,...
Loading ...
May 9th, 2011 at 13:41
kok mi je luštna ta bejba:P